Roy Orbison

Caruso rokenrola

»Želim si samo, da bi se me zapomnili!« To je na svoj skromen, prijazen način povedal Roy Orbison malo pred smrtjo leta 1988, ko so ga vprašali: »Roy, po čem želiš, naj si te ljudje zapomnijo?«

Življenje Royu Orbisonu ni prizanašalo. Čeprav je domala edini ameriški izvajalec, ki se je lahko pohvalil, da je bil leta 1964 na Otoku kos Beatlom, nastopal pa je z njimi in z Rolling Stonesi, za nameček pa še z največjimi dandanašnjimi zvezdami rocka in countryja, kot so Bruce Springsteen, Elvis Costello, Tom Waits in k. d. lang, je bilo njegovo življenje zaznamovano s tragedijo. V prometni nesreči je izgubil prvo ženo, dve leti zatem pa v požaru še dva sinova. V sedemdesetih letih se ni skoraj nihče več spomnil nanj; prodaja njegovih plošč je upadala, nastopal pa je na otvoritvah avtomobilskih razstav. Čeprav se je pobral in v osemdesetih spet postal pomembna in vplivna glasbena osebnost, ga je ravno, ko bi lahko začel pobirati sadove slave, dohitela smrt.

The Beatles niso nikoli skrivali, da so prvo uspešnico Please Please Me napisali kot orbisonovsko balado, vpliv njegove pesmi Oh Pretty Woman na Satisfaction Rolling Stonesov je nespregledljiv. Elvis Presley je izjavil, da je Roy Orbison najboljši pevec vseh časov, da ne omenjamo Bruca Springsteena, ki ga je dobesedno častil kot idola.

Ko je Roy začenjal, so mu le redki prerokovali uspešno kariero ...

Sun Records

Sam Phillips se je še dolga leta rad spominjal, kako je leta 1956 v njegov studio prišel »paglavec«, ki je bil sicer precej znan v rodnem kraju Wink v Teksasu, kjer je nastopal z zasedbo The Wink Westerners in imel nekaj časa celo lastno radijsko oddajo, v kateri je nastopal tudi Buddy Holly, vendar pa kakšnega posebnega vtisa Roy ni pustil. Za lokalno založbo Je-Wel je na začetku leta 1956 izdal rokabilijevsko pesmico Ooby Dooby, ki je imela na strani B pesem Trying To Get To You. Ta pesem je bila vrsto let ena Royevih težje dosegljivih. Ker je bil Roy Kelton Orbison, rojen leta 1936 v Teksasu, vztrajen, je Sam Phillips, kot ponavadi, vendarle popustil, čeprav je še vedno menil, da fant preveč »mijavka« in da je prenežen za rokabili. Kljub temu je Roy v letih 1956 in 1957, že poročen s prvo ženo Claudette, pri Phillipsu posnel zajeten kupček rokabilijevskih pesmi in nekaj precej dobrih balad, vse več je sodeloval tudi z Normanom Pettyjem, ki je takrat skrbel za Buddyja Hollyja. Pesmi Go Go Go (Down The Line),[1] Rockhouse, Mean Little Mama, Sweet And Easy To Love, I Like Love, Chicken-Hearted in še posebej novo različico Ooby Dooby najdete danes na vseh pomembnejših kompilacijah zgodnjega rokenrolovskega obdobja. Pesem Ooby Dooby je leta 1956 prilezla do 59. mesta na lestvicah in bila edini večji uspeh Roya Orbisona pri založbi Sun. »Hej, punčka, skoči no semkaj,« je pel Roy. »Ko boš zaplesala Ooby Dooby, hočem biti zraven!«

Preprosta rokabilijevska melodija je postala Royev prepoznavni znak v petdesetih, čeprav je ni napisal. Postala je tudi precej vplivna, predvsem v poznejših letih nostalgije za petdesetimi, ko so jo med drugimi posneli tudi fantje iz zasedbe Creedence Clearwater Revival, na nastopih pa jo je v sedemdesetih letih večkrat zapel Elvis Presley. Vendar je Roy leta 1958 razočarano zapustil Sun, saj po Ooby Dooby pravega uspeha ni bilo več, sploh pa je Sam Phillips »več časa posvečal Jerryju Leeju Lewisu«. Napisal je hvalnico svoji deklici, pesem Claudette, ki sta jo posnela brata Everly in jo leta 1958 uvrstila na stran B velike uspešnice All I Have To Do Is Dream. Claudette je prilezla med prvih trideset, to je bilo dovolj, da je Roy v očeh nekaterih nashvillskih »živin« postal obetaven pisec pesmi.

Monument Records

Roy je leta 1958 za založbo RCA Records posnel nekaj bolj ali manj spregledanih pesmi in napisal nekaj pesmi za Buddyja Hollyja, med drugimi pesem You've Got Love. Želel si je, da bi pri RCA ujel nekaj Elvisove slave, a se to ni zgodilo. Pesmi Seems To Me in Almost Eighteen sta bili dobri, vendar ne presežni, Royev glas pa takrat še ni dosegal takih višin kot dve leti pozneje – bil je precej neizrazit in nežen.

Leta 1959 je spoznal Freda Fosterja, ki je bil lastnik nove založbe Monument Records in je sodeloval z znanima tinpanalleyjevcema, zakoncema Bryant, ki sta napisala večino uspešnic za brata Everly, Roya pa sta dobro poznala. Roy se je tedaj že družil z Joejem Melsonom, nadarjenim mladim skladateljem, in napisala sta nekaj pesmi. Konec leta 1959 je pri založbi Monument izšla mala plošča Roya Orbisona - in poniknila tako hitro, kot je izšla. Roy je nanjo uvrstil pesem Paper Boy, nezahtevno ljubezensko balado, in rokenrolovsko zabavljico With The Bug. With The Bug je posnel že za RCA, vendar je ostala zakopana.

»Vsa stoletja,« se je začela pesem, »so se ženske imele prav fino. Iskale so moške in jih omreževale. Držale so jih na vrvici s poljubi in objemi, in ni se še rodil moški, ki temu ne bi podlegel ...«

With The Bug je bila tudi besedilno ena boljših pesmi, kar jih je rodilo zgodnje obdobje rokenrola v petdesetih letih. Elvis je bil takrat v vojski, na lestvicah pa njegova pesem Hard Headed Woman, ki je bila po tematiki precej podobna With The Bug, vendar je Elvis pesem zapel z značilnim posmehljivo energičnim baritonom, medtem ko Roy, čeprav precej bolj energičen kot v obdobju Sun Records, še vedno ni zvenel dovolj prepričljivo za rokenrol. »Roy ni ustvarjen za rokenrol!« je govoril Sam Phillips. »Fant ima talent za balade. Poleg tega s svojim videzom ne bo nikoli seksualni simbol!«

Royev videz je bil nekaj, ob kar so se mnogi obregovali takrat in tudi še pozneje, ko je bil zvezda. Bil je skorajda albin, po besedah nekaterih prijateljev »slep kot krt« in imel je »nenavadno poudarjeno Adamovo jabolko«. Take in podobne krute izjave, recimo ta, da bo »Roy zvezda, dokler ga ne bo nihče videl,« mlademu glasbeniku niso jemale poguma in se zanje sploh ni zmenil. Konec koncev je bil oženjen »z eno najlepših Teksašank«.

Claudette Orbison, rojena Frady, prav tako ni preveč marala za zlobne govorice. Zaljubila se je v Royev glas; zgodaj leta 1956, ko je izšla prva različica pesmi Ooby Dooby, si je nenehno vrtela stran B te plošče. Njena mati, gospa Frady, je govorila: »Si nora? S tem tipom se družiš? Poglej, kako je videti! Najdi si vendar kakšnega boljšega!« Vendar je kmalu spoznala, da je njena hčerka zelo dobro izbrala. Roy je bil povsem neškodljiv. Njegova edina razvada je bil tobak, drugače pa je bil silno skromen, sramežljiv in prijazen.

Vrnimo se v leto 1959. Fred Foster kljub neuspehu male plošče Paper Boy/With The Bug[2] ni obupal in je Royu dal še eno priložnost. Na začetku leta 1960 je izšla mala plošča Uptown/Pretty One. Roy s pesmijo Uptown sploh ni bil zadovoljen, menil je, da je prehitra. Vendar pa je pesem prišla med sto najpopularnejših in se počasi vzpenjala. Vsebovala je že nekatere značilnosti poznejšega Orbisona: poleg sodelovanja z Joejem Melsonom je bil tu že značilni orbisonovski zvok spremljevalnih pevcev, ki so pravzaprav naredili pesem. »Uh-huptown« so peli, in kaže, Royu dali poguma, da se je prepričljivo lotil pesmi. Pesem Uptown je bila pravzaprav prva v vrsti klasik, ki jih je Roy posnel za založbo Monument. Najboljše pa je šele prišlo.

Kljub relativnemu uspehu pesmi Uptown je Roy vse bolj obupoval nad glasbeno sceno. Z Joejem sta napisala pesem Come Back To Me My Love in jo posnela z zanimivim scatovskim vokalnim uvodom »dum dum dum da ree de wah«. Nastala je tudi pesem Only The Lonely. Joe Melson je nanjo marsikaj stavil, zdela se mu je najboljša od vseh, ki sta jih napisala z Royem, on pa je vztrajal, da naj jo posname Elvis. Elvis je takrat ravno odslužil vojaščino in Roy se je odpeljal do Gracelanda s poskusnim posnetkom pesmi Only The Lonely. »Elvis spi!« so mu povedali. Roy je posnetek pustil tam in se odpravil nazaj domov. Joe ga je kljub vsemu kmalu prepričal, da bi le poskusil posneti Only The Lonely. Nekaj prvih poskusov je bilo neuspešnih. Nato se je Joe spomnil na pesem Come Back To Me My Love in Royu predlagal: »Kaj ko bi vzela tisti uvod iz pesmi Come Back To Me, ti pa bi zadevo zapel v falzetu?« Roy je bil najprej skeptičen, a ko so v studio prišle pevke iz vokalne zasedbe Anite Kerr in je prvič poskusil odpeti pesem, kot si jo je zamislil Joe, se je zgodilo nekaj zanimivega. Vžgalo je.

»Tole je bilo čudovito!« je ves navdušen govoril Joe, ki se je tudi sam pridružil pevkam v vokalnem uvodu. »To bo uspešnica!« Res je bilo tako. Pesem Only The Lonely je poleti 1960 hitro prišla do drugega mesta in Roy je čez noč postal zvezda. Elvis je pozneje povedal, da obžaluje, ker ni posnel te pesmi. »Tisti poskusni posnetek se je dolgo vlačil po moji sobi in nanj sem povsem pozabil!« je priznal.

Prva prava uspešnica in prvi album sta prišla leta 1961. Pesem Running Scared je ena najboljših Royevih pesmi, snemali pa so jo »klasični« pevci (Elvis) in »alternativci« (Nick Cave). Album Lonely And Blue je poleg uspešnic z malih plošč iz leta 1960 (naslednica pesmi Only The Lonely je bila zelo podobna balada Blue Angel) prinesel tudi nekaj neizdanih posnetkov, med drugim tudi Come Back To Me My Love. Sam Phillips je takoj pristavil lonček in izdal zbirko Royevih rokabilijevskih pesmi Roy Orbison At The Rockhouse. »Roy, naj me vrag pocitra,« je govoril Sam Phillips, »izdal bom album tvojih pesmi in še bolj bo uspešen kot Lonely And Blue.« Tokrat ni imel prav. Album At The Rockhouse je ob moči Lonely And Blue popolnoma zbledel, čeprav se ni slabo prodajal.

Leto 1962 je prineslo nov album Crying, ki je ponovil formulo Lonely And Blue. Crying je bila druga velika uspešnica leta 1961. Do leta 1964 je Roy Orbison posnel še en studijski album in veliko nastopal, med drugim, kot smo že omenili, tudi z Beatli in Rolling Stonesi.

Claudette pa mu je medtem ušla. Bolj ko je Roy postajal slaven, manj časa je imel zanjo in za otroke. Prevarala ga je z arhitektom, ki je ob jezeru Henderson (soseska Johnnyja Casha) gradil njuno novo hišo. Ločitev je bila za Roya edini možen izhod, jeza, ki jo je ob tem čutil, pa je morda najbolj intenzivno izbruhnila v pesmi The Actress, ki jo je Roy uvrstil na stran B male plošče z veliko uspešnico Dream Baby leta 1962. Pesmi The Actress ni nihče opazil, tudi vrteli je niso, vsebuje pa nekatere Royeve najbolj trpke besede: »Način, na katerega se igraš s čustvi, bi osramotil celo zvezde.« Ali pa: »Hočeš me ob sebi, igraš zvestega klovna, dokler ne pride kdo, ki ga boš res ljubila.«

Vendar je bila ločitev od Claudette kratkotrajna. Že dve leti po ločitvi sta se spet začela zbliževati. Roy je takrat na lestvicah skorajda sam kljuboval britanski invaziji, žal pa se je njegovo najuspešnejše obdobje počasi iztekalo. Pesem Oh Pretty Woman, ki jo je posnel leta 1964, je postala njegov zdaleč največji uspeh in nekaka »značilna pesem« (signature song). Vendar je ni nasledila nobena večja uspešnica.

Obdobje tragedij in anonimnosti

Roy se je leta 1965 poslovil od založbe Monument in podpisal pogodbo z velikanko MGM, ki mu je obljubila tudi filmsko kariero. Ločitev od Fosterja je bila boleča. Roy je bil pri manjši založbi kralj, velikanka MGM pa ga je pokopala, naenkrat je postal čisto majhna riba v veliki reki. Filmskih uspehov ni bilo; nastopil je sicer v filmu The Fastest Guitar Alive, vendar male plošče in albumi niso vzbujali posebne pozornosti. Izdal je nekaj imenitnih zadev – album v poklon Donu Gibsonu,[3] pa albume Cry Softly Lonely One, The Orbison Way, There Is Only One Roy Orbison in druge, vendar brez uspeha. Leta 1966 se je zgodila tudi prva tragedija. Claudette je umrla v prometni nesreči, pravzaprav med skupno vožnjo z motorjem. Roy ji je v poklon posvetil čudovito izvedbo Gibsonove Too Soon To Know, ki pa je prilezla komaj do 23. mesta in izginila.

Še hujša tragedija ga je doletela leta 1968, ko je bil zdoma na nastopih. Johnny Cash tistega dneva ne bo nikoli pozabil. »Vse je pogorelo, do tal!« se je pozneje spominjal. V požaru sta izgubila življenje dva sinova. Ostal mu je le en sin, Wesley.

Ko je že premišljeval, da bi glasbo popolnoma opustil, je srečal osemnajstletno Nemko Barbaro Wellnoener-Jakobs in se na začetku sedemdesetih let z njo tudi poročil. Sledilo je še deset dolgih let relativne anonimnosti na lestvicah, kratko ponovno združenje z založbo Monument in grammy leta 1980 za izvedbo pesmi That Lovin' You Feelin' Again iz filma Roadie (zapela sta jo z Emmylou Harris). Ta grammy je bil začetek novega glasbenega vstajenja Roya Orbisona. Pravo vstajenje je bilo še daleč, a vsaj začelo se je. Konec sedemdesetih let je bil tudi operiran na srcu in zdravnik mu je strogo odsvetoval kajenje in napore na turnejah in nastopih. Roy ga ni ubogal.

Vstajenje

Leta 1986 je David Lynch prosil za dovoljenje za uvrstitev Royeve pesmi In Dreams (Roy jo je znova posnel za album največjih uspehov) v film Blue Velvet. Roy si je ogledal film, preden je prišel v kinematografe, in ogorčeno zavrnil ponudbo. »Kaj naj počne tako nežna pesem, kot je In Dreams, v takem filmu?« je govoril. Lynch je kljub temu pesem uvrstil v film in tvegal tožbo. Vendar je imel srečo. Film je postal velika uspešnica, pesem In Dreams pa najznačilnejša pesem v njem.

Zdaj je bil pravi čas za vrnitev. Premnoge zvezde tedanjega glasbenega sveta so vse bolj razglašale, kaj vse dolgujejo Royu, tudi Bono Vox, Bruce Springsteen, Elvis Costello in Tom Waits. Roy je z vzhajajočo zvezdo k. d. lang posnel novo različico pesmi Crying in dobil še enega grammyja. V posebni televizijski oddaji, črno-belem koncertu največjih uspešnic, so poleg omenjenih zvezd sodelovali še T Bone Burnett, Jackson Browne, J. D. Souther in drugi. Roy je začel snemati nove pesmi in sodelovati z Jeffom Lynnom iz zasedbe Electric Light Orchestra in Tomom Pettyjem. Pesmi zanj so napisali Bono in Edge, Elvis Costello in tudi Bruce Springsteen, vendar njegove pesmi Roy ni nikoli posnel. Postal je tudi del superzasedbe The Traveling Wilburys, v kateri so sodelovali še George Harrison, Petty, Lynne in Bob Dylan. Skupina je nastala čisto po naključju: Harrison je potreboval studio za snemanje pesmi, ki jo je želel uvrstiti na stran B nove male plošče za promocijo albuma Cloud Nine. Poklical je Dylana in Dylan je privolil, naj snema kar v njegovem studiu. Producent Lynne je pritegnil še Pettyja, ta pa Roya, čeprav obstaja tudi zgodba, da je George sam poklical Roya in ga vprašal, če bi pel v njegovi pesmi. Roy je pripovedoval: »Sedeli smo, pekli na žaru in napisali pesem Handle With Care.« Pesem je bila predobra za stran B in tako je zelo hitro nastala nova zasedba, katere člani so privzeli tudi nove identitete in postali The Traveling Wilburys. Album Volume 1 je izšel tik pred Royevo smrtjo, a vendar je Roy lahko vsaj malo užival v izjemno dobrem sprejemu albuma. Povpraševanje je bilo silovito. Za Royevo slabo srce so bili napori prehudi, vendar ni hotel odnehati. Odnehalo je srce.

Album Mystery Girl, ki ga je Roy dokončal tik pred smrtjo, je bil velika uspešnica leta 1989. Pesmi You Got It,[4] She's A Mystery To Me in California Blue so ostale priljubljene vse do danes. Leta 1990 so preostali Wilburyji izdali še en album, Volume 3, vendar uspeha prvega niso ponovili. Manjkal je Royev glas, čeprav so bile pesmi dobre.

Leta 1992 je Barbara Orbison v sodelovanju z založbo Virgin, za katero je zadnja leta snemal Roy, izdala album King Of Hearts, na katerem so bile zbrane pesmi, ki jih je Roy posnel v poskusnih različicah in so pozneje v studiu dosneli spremljavo, in nekateri ostanki, na primer duet s k d lang.

Roy Orbison si je, ko je še živel, prislužil naziv Caruso rokenrola. Nekateri njegovi učenci, med njimi predvsem Bono, Bruce Springsteen in Nick Cave, prenašajo njegovo izročilo naprej.

Matej Krajnc

Viri:

Alan Clayson. Only The Lonely; The Roy Orbison Story. Sanctuary Publishing Ltd., 1989, 1998 (2).

Johnny Cash and Patrick Carr. Cash, The Autobiography. 1997.

Priporočena diskografija:

The Very Best Of Roy Orbison (Virgin, 1996)

Mystery Girl (Virgin, 1989)

King Of Hearts (Virgin, 1992)

A Black And White Night (Virgin, 1989)

The Classic Roy Orbison, 1965-68 (Rhino, 1989)

The All-Time Greatest Hits Of Roy Orbison (Sony, 1990)

Rare Orbison (Sony, 1989)

The Sun Collection (Recall, 1999)

Za goreče pristaše in sladokusce pa priporočam zbirko Orbison, ki jo je izdala založba Bear Family, http://www.bear-family.de.

Splet: www.orbison.com.

OPOMBE

1 Pesem je Roy leta 1987 posnel kot Move On Down The Line za televizijsko oddajo A Black And White Night, leta 1957 jo je posnel tudi Jerry Lee Lewis.

2 Obe pesmi sta prvič izšli na LP plošči šele leta 1989, po Royevi smrti, in to na dobro zasnovani kompilaciji Rare Orbison, ki vsebuje še več redkosti in strani B iz prvega Royevega obdobja pri založbi Monument.

3 Ta album, naslovljen Roy Orbison Sings Don Gibson, je zelo vplival na mlado Emmylou Harris, ki je z njega dobila navdih za izvedbo Gibsonove pesmi Sweet Dreams.

4 Bonnie Raitt je posnela izjemno različico te pesmi.