Sinead O'Connor

Upornica z razlogom

»Vem, da sem naredila veliko stvari, ki so razlog, da me ne poslušate!«

Irka. Glasbenica. Ekstravagantna umetnica. Pop zvezda. Feministka. Borka za pravice zatiranih. Zagovornica Ire. Lezbijka. Možača. Žensko utelešenje antikrista. Zlobna plešasta vila. Nora babnica. Katoliška duhovnica. Rastafarijanka. Trikratna ločenka. Težavna in kontroverzna osebnost. Otožna in mistična duša. Vedno iskrena, brezkompromisna in ekstremistična. Gospodinja. Mati dveh otrok. Vse to vedo mediji povedati o 36-letni Sinead Marie-Bernardette O'Connor.

Ne glede na to, komu verjamemo, pa ostaja nekdo, čigar vsakdanja resničnost ne ustreza niti konsenzu resničnega niti vsakdanjega.

Nočem tistega, česar nimam

»Kritik ne upoštevam – ne dobrih ne slabih, ker so vse eno samo sranje, saj to nisi ti, ampak ideja nekoga o tebi. Ko zapreš vrata, si samo ena mala stara oseba, tako kot vsi drugi.«

Saj poznate tisto – pridne deklice gredo v raj, poredne pa kamorkoli.

Sinead zagotovo ni ena od »ta pridnih«, raj, še rajši pa pekel, pa je na lastni koži že večkrat izkusila. Včasih celo po svoji krivdi. V svobodi misli in besed, ki pritičejo imidžu »bad girl«, se je velikokrat zapletala v goreča, nepremišljena in kontroverzna dejanja, po katerih jo danes javnost najbolj pozna. In navkljub vsemu, kar se ji je v teh letih zgodilo, je v intervjujih še vedno pikra, jezična in preklinja kot star furman.

Pa vendar se le malo poti do zvezd začne tako obetavno, kot se je njena. Že takrat, ko so jo izključili iz katoliške šole, aretirali zaradi kraje v trgovini in odpeljali v poboljševalnico, je igrala na kitaro in pisala pesmi. Ko je tako nekoč na neki poroki pela komad Barbre Streisand Evergreen, jo je opazil bobnar irske skupine In Tua Nua ter jo povabil v bend, s katerim je leta 1984 zablestela z vsemirskim hitom Take My Hand. Kmalu zatem je zapustila internat ter se posvetila izključno glasbi, pela v kavarnah ter se preživljala z dostavo glasbenih telegramov. V tistem času je postala pevka skupine Ton Ton Macute, ki pa je kljub kratki sapi obstajala dovolj dolgo, da si je devetnajstletnica zagotovila pogodbo z glasbeno založbo Ensign in se preselila v London.

Leta 1987 sta luč sveta ugledala njen sin Jake in prva solistična plošča The Lion and the Cobra. Navdušujočim kritikam ter velikemu prodajnemu uspehu prvenca je sledila naporna enoletna britanska, evropska in ameriška turneja. Največji uspehi so šele prihajali. Na prelomu desetletja izdan album I Do Not Want What I Haven’t Got je skoraj v hipu postal največja prelomnica v njeni mladi in obetajoči karieri. Tožeča balada o izgubljeni ljubezni Nothing Compares 2 U, pod katero se je podpisal Prince, je Sinead z glasom ranjene srne odpela tako prepričljivo, da jo je dobesedno izstrelilo v sam vrh svetovnih glasbenih lestvic. K petim milijonom prodanih izvodov njenega albuma je pripomogla tudi kopica nagrad MTV, med drugim tudi za najboljši videospot, v katerem je lepa, nadarjena in obritoglava Irka točila prave pravcate solze.

Takšna slava pa je življenje mlade pevke spremenila v nočno moro.

Sama se spominja: »Takrat sem bila stara 22 let, in če takšen uspeh doživiš tako mlad, te to lahko zanese s poti. Postaneš nekaj drugega, kot misliš, da si. Ljudje okoli tebe mislijo, da si zvezda, ali še huje, produkt, in tisti, ki te obkrožajo, v tebi ne vidijo resnične osebe, zato izgubiš občutek samega sebe. Odraščala sem v težkih okoliščinah in uspeh mojih plošč je pomenil, da teh stvari takrat nisem utegnila preboleti. Ko si pod nenehnim pritiskom ustvarjanja novih albumov in brezštevilnih turnej, se mora tvoja osebnost umakniti v ozadje.«

Takšnega grozovitega pritiska medijev in dekretov založbe ter glasbene industrije pa ni mogla zdržati. Že instinktivno se Sinead nikoli ni držala pravil - in uporniška duša, zatrta v nežnih otroških letih, se je prebudila.

Dekle obrite glave, jeznega obraza, brezoblične garderobe in robustnih čevljev (kadar naokrog ni skakala bosa) je postala izziv za prevladujočo ženskost in seksualnost, ukoreninjeno v popularni kulturi. Predmet poželenja (ki se je od vedno presneto dobro tržil) je zamenjala na videz maskulinizirana, a obenem krhko ženska, militantna in anarhistična, a obenem feminilna oseba, ki ni hotela biti obravnavana kot seksualni simbol, ampak kot resna umetnica. Ki ima kaj povedati!

Po Sinead je bilo lažje tako Liz Phair, Courtney Love kot Alanis Morissette.

Od upornice do univerzalne matere

»Spominjam se, da sem padla v strašne težave, ko sem pri verouku rekla, da bog ne bi imel nič proti, če bi molili na stranišču.«

Od boleče izkušnje zlorabljenega otroštva, ki ga je preživela ob strogi, skorajda fanatični katoliški vzgoji matere alkoholičarke (starša sta se ločila, ko je bila stara osem let), si Sinead verjetno nikoli ne bo čisto opomogla. S škandalozno gesto, ki jo je uprizorila leta 1992, na vrhuncu slave, ko je v ameriškem televizijskem šovu Saturday Night Live pred očmi milijonov gledalcev raztrgala papeževo sliko, je Sinead hotela opozoriti na javnosti prikrito zlorabljanje otrok, ki ga je molče opravičevala katoliška cerkev.

Hkrati pa sama to razlaga tudi kot simbolno dejanje. »Hotela sem raztrgati lastno podobo pop zvezde, saj to ni bilo nekaj, za kar sem hotela, da me ljudje imajo, niti to, kar sem v resnici bila oziroma sem.«

Tako je čez noč postala najhujša sovražnica katoliške cerkve in celotna javnost se je obrnila proti njej. Prodaja njene največje uspešnice Nothing Compares To You je drastično padla in ob izgredih občinstva na njenem nastopu v čast rojstnega dne Boba Dylana v parku Madison Square, je bilo vsakomur jasno, da je obetavna pop kariera šla po zlu.

Konservativni Ameriki se je močno zamerila tudi z grožnjo odpovedi nastopa v New Yerseyju, če bi pred njenim prihodom na oder zaigrali ameriško himno. Provokacijo je nadvse resno komentiral takrat še živeča legenda Frank Sinatra in javno grozil, da jo bo lastnoročno brcnil v rit.

Sinead ni pomagalo niti to, da je kasneje zavrnila strogo distinkcijo hetero- in homoseksualnosti. »Ne verjamem, da obstaja kaj takšnega,« pravi. »V nekoga se pač zaljubiš. In to je stvar duha.«

Med turbulentnimi zakonskimi ter izvenzakonskimi zvezami, mnogimi ostrimi obsodbami ksenofobne in rasistične zahodne družbe [»Dokler ne bo imela barva človekove kože samo tolikšen pomen, kot ga ima barva njegovih oči, bom morala reči “vojna”!«] ter provokacijami, s katerimi je »jezikava furija« v devetdesetih letih polnila stolpce tabloidov, so z veliko manjšim medijskim hrupom izhajale njene plošče, ki pa so jih poslušalci večinoma spregledali, kritiki pa mlačno sprejeli.

Am I Not Your Girl? - Ali nisem tvoja/vaša punca?, se je Sinead spraševala septembra 1992, svet pa je ostal hladen.

Ker tudi kasnejša albuma Universal Mother (1994) ter Gospel Oak (1997) še zdaleč nista ponovila uspeha druge plošče, se je v vmesnih letih raje strastno vrgla v mirovniške projekte, pomagala je dobrodelnim ustanovam, sodelovala pri svetovni turneji festivala WOMAD Petra Gabriela, doživela živčni zlom, preživela poskus samomora, rodila hči Roisin, pisala glasbo, pela in igrala v filmih subtilnega irskega pisatelja in režiserja Neila Jordana (In The Name of A Father – V imenu očeta, Butcher Boy – Mesarček, Michael Collins), leta 2000 podpisala pogodbo z Atlantic Records in posnela album s pomenljivim naslovom Faith And Courage.

Vere in poguma ji ni vzel nihče – ne dogmatična in korumpirana cerkev, ne monstrum glasbene industrije, ne propadli zakoni, ne klevetanja in obrekovanja, ne številni glasbeni neuspehi.

Sinead je še vedno trdno zavezana glasbi. Morda danes še bolj kot kadarkoli. »Glasba je rešila moje življenje,« je rekla nekemu novinarju. »Dala mi je življenje, ki ga drugače ne bi niti poznala. Dala mi je dva otroka – vse izvira iz nje. Dovolj je, da se razgledam po svoji hiši, in rečem: vse to mi je dalo petje.«

Danes se končno počuti dobro v svoji koži in pravi, da je srečna. Našla je vero [»Pogosto ljudje verujejo zato, ker so bili v to prisiljeni. S strahom. Celo strah ima svoj namen.«], starim klerovskim bikom zopet pokazala roge ter postala katoliška duhovnica – mati Bernardette Marie O’Connor. Pravoverne krščanske duše, ki jih na Irskem ne manjka, so dobile novo kost za glodanje. Vendar Sinead tokrat zagotavlja, da natančno ve, kaj dela, in o tem, kaj hoče doseči, pravi takole.

»Verjamem v to, da moramo boga rešiti pred religijo. Religija je imela boga za talca in ga je zaprla za rešetke. Če bi bil bog živ, bi veliko ljudi tožil zaradi žaljenja.«

Pri tem pa ne pozabi povedati, da je obenem in predvsem rastafarijanka. Ker je v »rasta« kulturi našla veliko podobnosti s kulturo krščanske in predkrščanske Irske.

Tisto, kar je še posebej privlačno pri obeh, je magija.

Rastafarijanci verjamejo, da je glasba ena najmogočnejših oblik magije, veliko magije pa je našla tudi v tradicionalnih irskih pesmih. »Te pesmi so kot duhovi, glasovi iz nekega drugega časa. Kot otroka so me vedno ustavile in umirile, ker vsebujejo nekaj mogočnega, skrivnostnega ... Junaki teh pesmi so resnične osebe, in kadar o njih poješ, prevzamejo tvojo osebnost. Podobno se do neke mere dogaja v glasbi korenin, izvirni glasbi. Iz takšnih pesmi se lahko naučiš veliko zgodovine.«

Lekcija iz zgodovine lastnega ljudstva je dobila veličasten epilog v gotovo najlepši, najzrelejši in najbolj čutni plošči, kar jih je O’Connorjeva do danes uspela posneti.

Sean-Nos Nua ali stari novi stil

»Tradicija v irskih pesmih je to, da ti gredo lasje pokonci, ko jih slišiš.«

Sinead pravi, da je to ploščo enostavno morala posneti, ali pa bi se ji čisto zmešalo. »Ta plošča me je morila neskončno dolgo časa, najmanj 12 let, in čutila sem, da se ne morem premakniti naprej, dokler teh pesmi ne posnamem. Tako dolgo že čakajo na mojo obdelavo, da ne morem ustvariti ničesar drugega, dokler ne naredim tega. To glasbo ljubim, ampak ploščo sem deloma posnela tudi zato, da se bom sedaj lahko posvetila lastnemu gradivu, da očistim stezo in grem naprej.«

Večino pesmi, ki jih najdemo na plošči, Sinead pozna in prepeva že od malih nog – nekaj se jih je naučila od očeta, druge se je učila v šoli, spet tretje je odkrila na potepanjih po svetu.

Sicer pa irska folk glasba Sinead že pred tem ni pomenila povsem novega terena, saj je redno gostovala na ploščah in koncertih vseh velikih imen te muzike – s Shanom McGowanom, The Chieftains, Davyjem Spillanom, Lukom Bloomom. Na Sean-nos Nua pa so se več kot odlično izkazali glasbeni gostje Christy Moore (nekdaj Planxty), (tokrat) producent in multiinstrumentalist Donal Lunny (nekdaj Planxty), harmonikarka Sharon Shannon, nekdanji član Waterboys Steve Wickham (banjo, violina, mandolina), z nepogrešljivimi elektronskimi čarovnijami dubovskega mojstra Adriana Sherwooda in njegove posadke.

Drugi razlog, zaradi katerega se je odločila posneti ploščo s tradicionalnimi pesmimi, ki jih božajo zvoki akustike in elektronskega duba, v teh pregibnih matricah pa stare pesmi lažje zadihajo, je ta, da čuti, da mora popraviti krivico, ki jo tem pesmim zadajajo tradicionalisti. »Veliko mladih ljudi je prepričanih, da te pesmi niso »kul«. Seksualnost so iz irskih pesmi pregnali, zato mlajših glasbenikov kot takšne ne privlačijo. Poznamo tradicionaliste, ki so popolnoma predani tej glasbi in je nočejo spreminjati. Pravijo, da se mora glasba igrati tako, kot so jo vedno igrali ... Pa saj ne trdim, da sem najbolj »kul« oseba na tem planetu – še zdaleč ne, vem pa, da so te pesmi veliko bolj »kul« in erotične, kot jim mi dopuščamo.«

Zato jim je Sinead slekla volnene puloverje in jih odela v usnjene jakne, pripravnejše za ljubezenske obrede današnjega časa.

Album Sean-Nos Nua, ki je lani oktobra izšel pri ameriški folk založbi Vanguard, je ganljivo, inovativno in popolnoma samosvoje poglavje zgodovine irske folk glasbe ter hkrati obračun nove, vedre, »spravljene«, izvorne in spiritualne Sinead z njenim starim, z bolečino, pesimizmom in besom prežetim jazom.

Trinajst starosvetnih pesmi in pisana paleta odličnih glasbenikov povsem različnih tradicij zablestita tam, kjer bi morda najmanj pričakovali, a si toliko bolj želeli: v produkciji, najzahtevnejšem sestavljanju malih koščkov v veliko zgodbo, kjer se folkiji navadno opečejo.

Tokrat je, verjemite mi, zgodba povsem drugačna. Produkcija, kot v metafori zapiše glasbeni kritik Robert L. Doerschuk, s Sineadinim glasom ravna kot s platnom, na katerega slika živopisane podobe. Čez to platno se razliva nadstvarna interpretacija krhkega, šepetajočega glasu v mistično obarvanih ljubezenskih invokacijah, kot so Peggy Gordon, My Lagan Love, Lord Franklin ter melanholični Lord Baker, ki jo zapoje v duetu s Christijem Moorom. Somračje poltenih senc razbijajo močne karakterne pripovedi o junakih in junakinjah v pesmih, kot so Oro Se Do Bheatha Bhaile, Molly Malone in Paddy's Lament, v katerih se do tedaj trepetajoč glas povzdigne v svetobolno odmevajoče krike, ki predrejo opne vseh klišejev, ki ste jih vajeni na močno predvidljivi in povprečni večini drugih izdelkov otoških folkijev.

Saj, Sinead ni folk pevka, je pa hudičevo dobra interpretinja! Najboljša in najbolj strastna ta hip. Z najbolj seksi tradicijo. Tudi na letošnjem festivalu Celtic Connections v Glasgowu je kljub gripi bosonoga in obritoglava skakala po odru.

»Na turnejah ne služim denarja, ne vstanem iz postelje zaradi denarja, ampak zato, ker me te preklete pesmi prisilijo. Tako vidiš, kako močne so v resnici, ko si že dovolj star, da bi raje ostal v postelji.«

Katarina J.

Viri:

http://www.sinead-oconnor.com

http://www.sineadoconnor.com

http://www.allmusic.com/cg/amg.dll

Diskografija:

The Lion and the Cobra (Ensign/Chrystal, 1987)

I Do Not Want What I Haven't got (Ensign/Chrystal, 1990)

Am I Not Your Girl? (Ensign/Chrystal, 1992)

Universal Mother (Ensign/Chrystal, 1994)

Gospel Oak, EP (Capitol, 1997)

So Far...The Best Of (Chrystal, 1997)

Faith and Courage (Atlantic, 2000)

Sean-Nos Nua (Vanguard, 2002)