Tamara Obrovac Transhistria Ensemble

Dobra vila istrske etnoscene

Začetek delovanja navihane Tamare Obrovac je povezan s petjem jazzovskih standardov in z jazzovsko improvizacijo. Takrat, v prvi fazi delovanja, je celo poizkusila s pisanjem in prepevanjem v angleščini, a je potem, na našo srečo, kaj kmalu uvidela, da mora, če želi najti lastno identiteto in samosvojost, poseči za tistim jezikom, ki ga uporablja vsak dan.

V njenem primeru je to eno izmed narečij hrvaške Istre, ki je precej nerazumljivo za »furešte« in tujce. Čeprav je bila ena od začetnic preporoda istrske popularnoglasbene scene, na kateri je danes povsem običajno, da bendi – zabavnoglasbeni in rockerski – pojejo v lokalnih narečjih, je z idiosinkratičnim načinom reinterpretacije istrskega melosa ostala daleč od medijskega trušča in blišča, ki je obsijal nekatere tamkajšnje izvajalce. Razlog je seveda treba iskati v njenem ohranjanju specifičnosti in za ušesa nedomorodcev dokajšnji hermetičnosti istrskega ljudskega izraza. Ko je v zasedbi Tamara Obrovac Quartet istrsko pettonsko lestvico spojila z žmohtnim sodobnim jazzom zelo odprtih struktur z veliko prostora za improvizacijo, je izumila endemičen amalgam v svetu etnojazza. V tem amalgamu je navdihnjene vokalizacije izvrstno vpela v vihrava jazzovska iskanja.

Tamara je vsestranska ustvarjalka, saj poleg petja in igranja v Transhistria Ensemble ter programskega vodenja Istra etno jazz festivala veliko ustvarja tudi za različna hrvaška gledališča. Tako je lani v puljskem Istrskem narodnem gledališču sodelovala pri postavitvi glasbeno-scenske fantazije Tanac od mrtvih (»danse macabre«; libreto je napisal priznani pesnik Danijel Načinović), navdihnjene z znano istoimensko fresko iz istrskega mesteca Beram, ki jo je naslikal Vincent od Kastva. Obrovčeva je za predstavo napisala glasbo, v njej njen bend nastopi v živo, sama pa se je preizkusila tudi v gledališki igri. Odigrala je, kot sama pravi, »zanimivo vlogo Smrti« (»Vsi plešejo tako, kot jaz pojem, to je v redu.«) Glasbo piše tudi za risanke in radijske drame. In medtem ko je v Tancu od mrtvih še naprej raziskovala istrski melos, za svojo glasbo za druge scenske projekte pravi, da je totalen trip, ki nima nobene povezave z njenim siceršnjim glasbenim delovanjem, in je v njem najti »od rokenrola do 'svašta'«. Istrska ustvarjalka je bila tudi članica mednarodnega projekta Balkan Horses Band, v katerem so se poleg nje zbrali glasbeniki iz Makedonije (Vlatko Stefanovski), Srbije (Aleksandar in Sanja Ilić iz zasedbe Balkanika), Grčije (Kostas Teodorou), Romunije (Emil Bucur), Turčije (Hakam Beser) in Bolgarije (Teodosij Spasov, Stojan Jankulov, Krasi Željazkov). Ta zasedba, katere delovanje je sedaj malce zamrlo (po Tamarinem mnenju bi se morala agencija, ki skrbi za promocijo, bolj potruditi), je na koncertih zbrala od tri do šest tisoč obiskovalcev! Pri Tamarinem razvoju in preboju so ji, kot sama rada poudari, veliko pomagali Slovenci, ki se tako ali drugače ukvarjajo z glasbo: od Nade Žgur, pri kateri se je urila v petju, producenta Janeza Križaja, tudi snemala je v ljubljanskih studiih, do Bogdana Benigarja, ki jo je priporočil za nastop na festivalu Strictly Mundial. S Transhistria Ensemble je med drugim že obredla Makedonijo, Grčijo, Italijo, Nemčijo, Avstrijo, Madžarsko in Francijo.

Z zasedbo Transhistria Ensemble je Tamara spremenila modus uglasbitve ljudske godbe, kakršnega je dotlej razvijala v jazzovskem kvartetu. (Slog sama imenuje »istrijanski jazz«, čeprav, pravi, je v njej še veliko drugih elementov, tako da se strinja tudi z oznako etnojazz.) Svobodne aranžmaje je zamenjala čvrstejša struktura komadov z večjim poudarkom na pesmi in besedah, jazz pa je postal le eden izmed žanrov, ki se jih Tamara z glasbenimi spremljevalci poslužuje v posodabljanju dediščine. Ta je tokrat pridobila neko povsem novo obliko, ki bi jo zelo pogojno lahko imenovali z malce kontradiktornim izrazom »sodobna ljudska godba«, v sebi pa vsebuje elemente popa, kabareta, šansona in rocka. Takšen izraz je, kot rečeno, veliko bolj vezan na čvrsto strukturo, vendar pa jo Tamara na nastopih z veseljem razbija in poljubno spreminja ter v pesmi vnaša okraske, odvode, improvizirane dele in ne navsezadnje krepak kos svoje specifične zafrkancije. O njeni neposrednosti in hudomušnosti ter nepredvidljivosti smo se prepričali leta 2001 na Drugi godbi tisti maloštevilni, ki nismo šli na koncert Nicka Cava, ko je istrska pevka majhnega stasa, a z gromkim glasom z nekaj odbitimi glasbeno-scenskimi točkami, ki jih je spontano vpletla v nastop, skušala pregnati za tisti čas neobičajen deževni večer.

Sve pasiva, nov, drugi album s to zasedbo (tako kot prvenec je izšel pri zagrebški založbi Cantus), v marsičem prekaša prvenec. Še najbolj je to slišno v aranžmajih in zvoku. Slednji je veliko bolj neposreden, v aranžmajih pa je mnogo več prostora prepuščeno instrumentalnim pasažam, ki marsikdaj začetno temo zapeljejo v čisto drugačen register. Gotovo je obema spremembama botrovala tudi drugačna zasedba, v kateri sta poleg njenih dolgoletnih spremljevalcev Žige Goloba na kontrabasu in Kruna Levačića za bobni še škofjeloški kitarist Uroš Rakovec in italijanski harmonikar Simone Zanchini. Prav slednji je najbolj zaslužen za instrumentalno pestrost komadov. Zanchinijevo izvrstno virtuozno tipkanje in raztegovanje meha popelje marsikatero pesem v območja sočne italijanske ljudske godbe ali pa jo preusmeri v vihravo poskočno tangoidnost. Tudi Tamara s subtilnim, liričnim igranjem na flavto prispeva k tej pestrosti glasbil in tudi razpoloženj. Za dodatno sočnost in odbitost pa poskrbi neuničljivi istrski »mešter« Franci Blašković, ki s Tamaro zapoje komad Sexuvalna (na albumu sta dve različici te pesmi, v drugi, posneti na Istra etno jazz festivalu, je med gosti najti tudi zasedbo Frank London Klezmer All Stars). V kratkem intervjuju s Tamaro sem jo najprej pobaral o novincih v zasedbi (Rakovec, Zanchini).

»Zaželela sem si več harmonike, zato sem violino zamenjala s harmoniko. Ta je lahko ritmično in harmonijsko glasbilo, nosi pa tudi neko toplino v zvoku, poleg tega sta oba harmonikarja, s katerima sodelujem (Simone Zanchini, ki je igral tudi na albumu, ter Fausto Becalossi, ki je igral na ljubljanskem koncertu, op. p.), odlična glasbenika.« In kje je »našla« italijanska glasbenika? »Tisti, ki išče, najde,« je pripomnila v znanem duhovitem in ležernem slogu, ter nadaljevala: »Treba je priznati, da jih ni veliko; od manj znanih harmonikarjev sta poleg Simoneja in Fausta še dva, ki zmoreta mojo glasbo tehnično odigrati ter tudi duhovno, spiritualno sodelovati pri vsej zgodbi.«

In kako sta se znašla v tej istrski glasbi? »Odlično. Veš, to, kar igramo, ni samo istrska zgodba. Istrsko je le »šugo« (omaka, op. p.), način petja in kreacija melodij sta istrska, druge stvari – harmonije in ritmi – so precej vezane na jazz. Ko ljudem, ki se razumejo na glasbo, razložim, kaj si želim v glasbi, nimajo s tem nobenih težav. Tudi drugi člani zasedbe so odlični glasbeniki, tako da se vsi skupaj zelo hitro najdejo. Na Uroša Rakovca – iskala sem koga, ki igra klasično kitaro – pa me je opozoril Žiga Golob. Uroš je odličen kitarist. Igra še mandolino in v eni pesmi tudi ud. Napisal je tudi harmonije za solistične parte, tako da sem z njim izjemno zadovoljna. Malo mi manjkajo Hrvati v bendu, vse manj in manj nas je (smeh) ...«

No, včasih je bilo Hrvatov v Tamarinem bendu več. Tukaj ne merim toliko na prvo različico Transhistrie (v kateri sta igrala Dario Marušić in Elvis Stanić) kot na projekt, s katerim smo jo v teh krajih najprej spoznali. Tamara Obrovac Quartet je bolj obrnjen k jazzovski improvizaciji, pri kateri je posebej pomembna vloga klavirja s sijajnim Matijo Dedićem. Ali bo istrska pevka ta projekt peljala vzporedno skupaj s Transhistrio ali gre za sklepno poglavje? »Ne, to je sklepno poglavje. Prav klavir mi je pomenil težavo, ker je preveč »vlekel« na jazzovski izraz. Ne strinjam se s teboj, da je bilo v tem bendu več improvizacije, tam je bilo le več takšne vrste improvizacije, ki je bila podobna jazzu. To me je motilo. Improvizacijo sem hotela ohraniti v drugem duhu, v drugi barvi. S klavirjem je to zelo težko, skoraj nemogoče doseči, kajti klavir definira zvok bodisi kot klasiko bodisi kot jazz. Zaradi tega me je zanimalo, da preidem na toplejši zvok strun, ki se ga da tudi malo »umazati«, tega s klavirjem ni moč storiti.«

Neugnana istrska pevka je na nov album Sve pasiva – kljub naslovu, ki pomeni Vse mineva – uvrstila nekaj komadov, ki jih poznamo že iz prejšnjih projektov, z jazzovskim kvartetom in s Transhistria Ensemblom (gre za pesmi Črno zlo, Cansoneitta, Divojka). Tamara se je že prej vračala k že posnetim pesmim, to lahko razumemo bodisi kot željo, da te komade iztrga morebitni pozabi, bodisi kot nenehno potrebo, da jih znova in znova preobrača in spreminja. »Te pesmi so zdaj končno dobile takšno obliko, kakršno sem si zamislila, ko sem jih napisala. Razvile so se v smer, ki mi ustreza, še zlasti pesmi Črno zlo in Cansoneitta. Dobile so toplejši, svetlejši prizvok. Nekako bolj kompaktne so zdaj.«

Tudi njen koncert je bil docela kompakten, priča smo bili kajpak nenehnemu spreminjanju komadov, tako da je bila končna zvočna slika precej različna od tiste na plošči. Istrska navihanka je komade z novega albuma, pa tudi kakšnega s prejšnje plošče, zapela samozavestno in odločno, kakor tudi priliči njenemu slovesu rahlo odbite in zelo energične performerke. Tega seveda ne bi zmogla brez sijajne ekipe glasbenikov, ki je igrala s posluhom za drugega, s točno izdelano idejo, kako bodo komade odigrali, ter tudi o tem, koliko improvizacije, spontanosti in nepredvidiljivosti si bodo privoščili. Kajti Tamarini komadi na odru zaživijo popolnoma novo življenje. Že tako pisani množici žanrov, ki jih Tamara uspešno spaja, se na koncertu obvezno pridružijo teatrski ali bolje rečeno kabaretni vložki. Ti pa niso nikoli na škodo celovitosti glasbenega početja, pač pa njen sestavni del. Posebna zgodba Tamarinih komadov je improvizacija. Solistični deli, čeprav je razvidno, da so večidel spontani in precej svobodno zastavljeni, živijo kot integralni del komadov ter zgodbo pripovedujejo naprej, jo razčlenjujejo, drobijo, gladijo in poglabljajo. Duhovitost tem veščim muzikantom ni nekakšna bergla ali začasen oddih, temveč že tako poduhovljenim in dostikrat liričnim pesmim priliva še več duha. Res, šarmerka iz Pule, kot jo je pred nastopom napovedal organizator, je zares očarala, omrežila občinstvo skoraj polne Linhartove dvorane. S svojim kakor da neobveznim, zafrkantskim pristopom, z obilo ležernosti in pristnosti, z zabavnimi napovedmi in dovtipi v slovenščini in drugih njej tujih jezikih, je spet dokazala, da je mojstrica prav posebne baže in da ji je v tem, kar počne iz istrske in drugih glasb, težko najti para.

Mario Batelić