Letnik: 2003 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Katarina J.

Terra Folk in Katalena

Privlačnost nasprotij, zapisanih v barvastih odtenkih trenutkov

Slovenska folk glasba enaindvajsetega stoletja tudi in predvsem po zaslugi skupin Terra Folk in Katalena zveni drugače, kot pred desetletjem. Obe razbijata stereotip Kranjskega Janeza, ki veselo razteguje svoj »zgloncani« meh.

Nobena od njiju se ne vključuje v znani vzorec preporodnih skupin, ki so vzniknile po osamosvojitvi. Obe ljubita obrobja, kjer se stikajo raznoteri glasbeni svetovi. Ena kolovrati po slovenskem etničnem prostoru, druga se brati z godbami sveta. Obe polnita odre: ena doma, druga tudi po svetu. Obe si delita Boštjana Gombača.

Vsaka je samosvoja, drugačna in iskriva. Vsaka ljudsko glasbo odkriva na svoj, neponovljiv način. Med zemljo in nebom. Med časom ter brezčasjem. Med tukaj, tam, zdaj in takrat.

Letos ju na odrih Druge godbe ne velja zamuditi.

Z mano sta se o enakih, pa vendarle zelo različnih »tukaj, tam, zdaj in takrat« pogovarjala član Katalene Boštjan Narat in član Terra Folk Danijel Černe.

Tu je njuna zgodba ...

Terra Folk, Katalena ... zanimivi imeni. Se za njima skriva kakšna posebna zgodba?

Terra Folk: Ime Terra Folk se je po prvem Kr'Neki, ki je bilo predvsem za pridobivanja koncertov težavno ime, zdelo še najboljše kot opis glasbe, ki jo izvajamo. Čeprav smo kasneje ugotovili, da beseda folk v Angliji pomeni čisto nekaj drugega kot v drugih delih Evrope. Mi razumemo folk podobno kot etno, medtem ko so v Angliji in ZDA prve asociacije na koga z brado, ki ob kitari prepeva o svojem traktorju. Terra, zemlja, pomeni neko prvinskost in v bistvu ni omejena z nacionalnimi mejami. Lahko bi rekli, da tudi z glasbo iščemo prvinskost čustev.

Katalena: Katalena je lastno žensko ime, prekmurska, že skoraj madžarska oblika imena Katarina, hkrati pa je tudi naslov prekmurske ljudske pesmi, ki jo izvajamo. Osebno me je ta pesem pod naslovom Smrt roparjeve žene v izvedbi zakoncev Terlep in Bogdane Herman spremljala skozi otroštvo predvsem po zaslugi matere, ki je bila in je še vedno velika oboževalka dela omenjene trojice. Stvari, ki smo jim nekako izpostavljeni v otroštvu, pa si človek ponavadi zapomni za vse življenje.

Zgodovina vaše skupine se je začela pisati tako, kot nas učijo zgodbe vseh velikih folk bendov - na podeželju, bližje zemlji, skupnosti, neposrednemu, organskemu občutenju sveta, v krajih, ki dihajo drugače od mest, iz katerih prihajate.

Terra Folk: Da smo se srečali kot posamezniki, je povezano z naključji in bi bilo predolgo, da bi zdaj razlagali. Bolj se mi zdi pomembno, zakaj smo vztrajali v tem početju in začeli nastopati ne samo na ulici in slučajnih zabavah. Vsi imamo seveda radi glasbo, ki jo igramo, in igramo jo z veseljem. Odziv publike, kjer koli smo se pojavili, pa je bil tisto dodatno kurivo, ki nas je usmerilo v nadaljnje bolj organizirano delovanje. Čutili smo, da je to, kar delamo, in način, na katerega delamo, nekaj originalnega in pri ljudeh vzbuja pozitivne vibracije.

Katalena: Težko bi rekel, da je začetek delovanja naše zasedbe povezan z zavestno odločitvijo za začetek »velike folk zgodbe«. Sama glasbena delavnica, na kateri smo se zbrali, je bila zamišljena precej nepretenciozno, kot enkraten projekt, neke vrste eksperiment. Dejstvo, da je bil projekt izveden na podeželju, je predvsem posledica želje po enotedenski izolaciji in prestavitvi skupine ljudi v novo okolje. Organizirati tovrsten dogodek v Ljubljani bi bilo v dobršni meri nesmiselno.

Glede na to, da ste zrasli in se kalili v glasbenih svetovih, ki so - vsaj na prvi pogled - daleč od folk muzike, je v njej očitno nekaj takšnega, kar pritegne, potegne in ne spusti. Kje je skrit njen čar?Kako ste jo začutili in jo čutite sami?

Terra Folk: Zase lahko trdim, da je čar neka prvinskost, ki se skriva v tej glasbi. Ni pa to kar samo po sebi. Veliko etno ali folk izvajalcev to počne drugače. Bolj študiozno, to je izjemnega pomena za ohranjanje te glasbe; a včasih pozabijo, da je bila to glasba, ob kateri se je plesalo, veselilo, jokalo, občutilo bolečino in je v tem pomenu ta glasba na ljudi delovala katarzično. Najlepše za glasbenika je takrat, ko glasba, ki jo izvajaš, v ljudeh »zaresonira«.

Katalena: Zdi se mi, da si Katalena takšnih vprašanj ne postavljamo. Ne zato, ker ne bi bila smiselna, pač pa zato, ker jih nekako ni treba zastavljati. Igramo glasbo, ki nam je všeč, in to tako, kot nam pač ustreza. Glede tega se prav nič ne razlikujemo od drugih bendov, ki jih – mimogrede – nikoli ne sprašujemo: »Zakaj ravno rock? Zakaj ravno jazz?«

Po kakšnem ključu izbirate gradivo za predelavo in kje ga najdete? Koliko (kaj) je v repertoarju, ki ga izvajate vašega, in koliko (kaj) tradicionalnega?

Ali so viže »z obrobja« (Istre, Rezije, Prekmurja, Bela krajine) tiste, ob katerih našpičite ušesa?

Terra Folk: Že pred časom smo ugotovili, da nam je, kar se slovenske etno glasbe tiče, najbližja tista, ki prihaja z obrobja Slovenije. Drugače se držimo edinole recepta, da nam mora biti skladba všeč, mora imeti nekaj, zaradi česar se nam zdi kot glasbenikom zanimiva. Sam sem istrsko glasbo spoznal prek skupine Istranova. Daria Marušiča, ki je bil član te skupine in je eden od najbolj znanih aranžerjev istrske glasbe, smo prosili, da nam napiše dva aranžmaja. Caro papa je eden od teh, drugega pa moramo še uresničiti. Tradicionalno v naših izvedbah so največkrat viže, aranžmaji so večinoma naši. Če dosežemo to, kar je bila funkcija ljudske glasbe, da se dotakne ljudi, pa je seveda tudi to tisto, kar je tradicionalno, čeprav to počnemo povsem - lahko bi rekel - moderno.

Katalena: Gradivo črpamo v glavnem iz terenskih posnetkov, ki jih izdajajo Glasbeno-narodopisni inštitut pri ZRC SAZU in različna društva, ki se ukvarjajo s slovensko ljudsko glasbeno zapuščino, izredno pomemben vir so tudi že omenjene plošče, ki sta jih v osemdesetih letih izdajala zakonca Terlep z Bogdano Herman. Temeljna kriterija za izbor sta: skladba nam mora biti že v osnovi všeč in blizu, hkrati pa mora puščati dovolj prostora za prirejanje. Skladb ne izbiramo po geografskem ključu, dejstvo pa je, da je v našem repertoarju veliko skladb z obrobja Slovenije (Prekmurje, Bela krajina) in iz zamejstva (Porabje, Rezija), to je gotovo indikator zanimivosti in privlačnosti muzike s teh področij. Težko bi govoril o vzrokih za to, gotovo pa ne gre za naključje.

Za ljudsko glasbo, sploh našo lastno, v očeh mnogih poznavalcev velja, da jo je treba ohranjati in poustvarjati v čim izvirnejši obliki. Zdi se, da ste se Terra Folk in Katalena - vsaka po svoje - od tega prepričanja distancirali, pa me vendarle zanima, kakšno je vaše mnenje o »politiki avtentičnosti«, ohranjanju pristne ljudske zvočnosti ...

Terra Folk: Kot sem že dejal, je pomembno, da se ljudje ukvarjajo z raziskovanjem na terenu in zapisovanjem ljudske glasbe. A ne zdi se mi potrebno iz tega delati dogmo, recimo: edino tako je pravilno. Tudi sama ljudska glasba je bila vedno živ organizem. Godci so se učili drug od drugega, včasih tudi kaj drugače slišali, po svoje priredili in se niso obremenjevali s tem, kako mora biti neka skladba izvedena.

Če nam glasbeno ustrezajo skupaj makedonska, srbska in turška ali slovenska in židovska, jih pač združimo. Zelo zanimive so povezave skladb narodov, ki se med seboj ne marajo ali so celo v vojni. Pokaže se, da glasba ni tista, ki bi ljudi ločevala, ampak tista, ki združuje.

Katalena: »Politika avtentičnosti« je seveda legitimen in nujen pristop k ljudski dediščini, še posebej v etnomuzikološkem, se pravi znanstvenem diskurzu. Med ljudmi gre stvar pač svojo pot, ki jo stroka sicer lahko delno popravi in nanjo vpliva, njena temeljna naloga pa je v končni fazi ta, da nastale spremembe beleži in komentira. Tudi jezikoslovci imajo določen vpliv na razvoj jezika, oblikujemo in spreminjamo pa ga vendarle govorci.

Kljub čedalje večji prepoznavnosti novodobne slovenske folk in etno glasbe in svežemu pristopu k sami ljudskoglasbeni tradiciji, ki je seveda odmev današnjega časa, se zdi, da ima generacija, ki ji pripadate, zelo malo stikov s starejšimi in že uveljavljenimi interpreti domače ljudskoglasbene tradicije. Ali se morda motim?

Terra Folk: Mi smo že in verjetno bomo še z veseljem v bodoče sodelovali z Dariom Marušičem. Z drugimi pa nekih pravih stikov še nismo vzpostavili. Tudi nismo člani združenja Folk Slovenija. Verjetno tja tudi ne sodimo. Bomo pa vedno veseli povabila za sodelovanje s katerim od starejših ljudskih godcev, ki nas bo sprejel takšne, kakršni smo.

Katalena: Katalena smo za zdaj resneje sodelovali z Bogdano Herman, ki je bila gostja na promociji našega albuma v Kudu Franceta Prešerna. Do tesnejših stikov z drugimi bo morda še prišlo.

V naši mali Sloveniji velja mnenje, da se kruh glasbenikov reže na tanko, od preigravanja starih ljudskih viž, pa četudi v novih preoblekah, pa si lahko sem pa tja kupiš nove strune ali plačaš kako rundo v gostilni. Ali je ukvarjanje z ljudsko muziko res lahko le hobi? Od izplačila avtorskih pravic bi bili verjetno res goli in bosi.

Terra Folk: Trenutno imamo veliko koncertov, veliko delamo, še vedno pa je to v zaslužku veliko manj, če bi gledali samo število vloženih ur, kot bi zaslužili kje v redni službi (npr. kot pleskar, parketar). V šali radi povemo, da nismo plačani, da igramo, ker igramo z veseljem zastonj. Plačani smo zato, ker vadimo, ker porabimo ogromno ur, da pridemo do prizorišča, da hodimo na intervjuje in tako naprej. Od avtorskih pravic je še težje živeti kot od igranja, sploh če ne sodiš v kategorijo resnih skladateljev. Kar se avtorskih pravic tiče, se pri nas zadeve počasi urejajo, s poudarkom na počasi.

Katalena: Situacija seveda ni rožnata in ljudje smo na splošno nagnjeni k temu, da radi objokujemo svojo nesrečno usodo. Resnici na ljubo pa je treba priznati, da je na slovenski glasbeni sceni marsikomu še težje. Publika za folk glasbo pri nas gotovo obstaja in niti ni tako maloštevilna, kot se morda zdi na prvi pogled. Osebno se mi zdi – govorim na podlagi lastnih izkušenj –, da je precej težje prodreti z avtorsko glasbo.

V izjemno kratkem času je Terri Folk iz skorajda popolne anonimnosti uspel fantastičen preboj na evropsko, da ne rečem svetovno »world music« sceno, Kataleni pa na domače glasbene lestvice. Kako je pravzaprav prišlo do tako naglega preobrata? Kje vse ste že igrali, kakšni so (bili) odzivi občinstva, kritikovin kaj vam je pri tem najbolj ostalo v spominu?

Terra Folk: Trenutno smo verjetno edina slovenska etno skupina, ki ji je uspel preboj v tujino brez pomoči države ali drugih sredstev. Recept je preprost. Greš tja, čim več igraš, se približaš ljudem, in če imaš srečo, da te sprejmejo, gre stvar naprej. Vsi mi smo v Sloveniji že imeli nekakšen status znanih glasbenikov, pa smo bili kljub temu pripravljeni iti v London igrat v majhen pub, v katerem so se med našim koncertom dvakrat stepli, poslušali pa so nas štirje poslušalci in eden od teh je bila ogromna doga. Vendar smo na teh koncertih spoznali ljudi, ki so nas kasneje priporočili za edinburški festival. To se je dogajalo na prvi turneji. Sedaj v Angliji nastopamo že v klubih, ki gostijo zelo znane izvajalce in jih obišče od 300 do 500 ljudi. Veliko nam je prineslo tudi neumorno igranje na 18 zaporednih večerih in vsaj še dvakrat čez dan na ulici, na edinburškem festivalu Fringe. Rezultat je bil tudi nagrada Spirit of the Fringe. To je bilo tudi prvo gostovanje, ki ga je podprlo Ministrstvo za kulturo. Nominacija za nagrado BBC World music Audience Award pa je nedvomno posledica vseh nastopov, na katerih so nas ljudje spoznali, in nastopov v živo na različnih postajah BBC.

Katalena: O vzrokih za uspeh ali neuspeh zasedb, ki v osnovi niso komercialne, je zelo težko govoriti. Faktorjev, ki vplivajo na prepoznavnost neke skupine v danem trenutku, je preprosto preveč in tisti, ki ima morda celo najslabši pregled nad vsem tem, je po mojem mnenju izvajalec. Ljudem pač ponujaš tisto, kar ti je všeč in kar bi si kot konzument glasbenih dobrin omislil tudi sam, kompatibilnost tvojega okusa z okusom publike pa je nekaj, nad čemer glasbenik preprosto nima nadzora.

Kaj je botrovalo temu, da ste se eni odločili za snemanje koncertnih in živih albumov, drugi pa studijskega? V čem se produkcija koncertnega albuma razlikuje od studijske produkcije in nasprotno?

Terra Folk: Naše najboljše so nastopi v živo. Poleg tega je del celotnega koncerta vedno tudi publika, ki se odzove spontano. Zato smo poskušali to ujeti. Pripravljamo se tudi na studijsko snemanje, pri katerem lahko dodatno dimenzijo dobi boljši zvok.

Katalena: Načeloma je snemanje plošč v studiih ustaljena praksa, se pravi, da je snemanje albumov v živo neke vrste odklon. Pri studijskem snemanju ima glasbenik gotovo boljši nadzor nad nastajanjem izdelka, ki mu pravimo album, dejstvo pa je, da se v studiu marsikdaj izgubi vsaj del energije, ki jo ima bend v živo. Oba pristopa imata pozitivne in negativne strani, odločitev za ta ali oni način pa je posledica kopice okoliščin. Naš pristop je kombiniran: ploščo smo posneli v studijskem okolju, vendar pa v glavnem nismo izkoriščali možnosti, ki jih studio ponuja – nasnemavanje, popravljanje in tako naprej. Vsega tega je bilo pri snemanju zelo malo. Želeli smo vendarle ohraniti spontanost in energijo, ki jo premore le živ nastop.

Letošnja Druga godba bo za obe skupini gotovo nekaj posebnega. Terra Folk se vračate na kraj začetka - leta 2000 kot »ad hoc« zasedba Kr'neki, ki je zabavala ob odmorih med koncerti, tri leta kasneje kot zvezdniki. Kakšni so občutki, pričakovanja?

Terra Folk: Druga godba je vsekakor pomemben festival za Slovenijo in tudi za nas. Pričakujemo predvsem to, da se bomo mi in publika imeli dobro. Ta nastop je tudi poseben izziv za nas (velikost odra, številčnost publike), zato se bomo nanj bomo še posebej pripravili, tudi z novostmi in presenečenji za poslušalce.

Katalena: Druga godba je gotovo največji tovrstni dogodek pri nas in nastop na Drugi godbi nam gotovo pomeni uspeh. O načrtih za zdaj še ne bi bilo smiselno govoriti, upam pa si trditi, da slovenski doprinos k festivalu letos še zdaleč ne bo obroben in nepomemben.

Kaj lepega se vam še obeta v bližnji prihodnosti?

Terra Folk: Junija turneja po severni Nemčiji, julija Dalmacija, avgusta ponovno festival Edinburg Fringe, september London ... Nekje vmes naj bi snemali glasbo za film Otok srce, poleg tega se bomo lotili studijskega snemanja novih skladb, mogoče tudi nekaterih starih ... Vedno pa z veseljem nastopamo na učni uri z naslovom Glasba sveta v Štihovi dvorani Cankarjevega doma, ki poteka od februarja in za katero je še vedno veliko zanimanja šol. Veseli nas, da po učni uri dijaki in učenci ter tudi učitelji odhajajo nasmejani in polni pozitivnih občutkov; to se jim zelo redko dogaja v »pravih šolah«. Upamo tudi, da v njihova razmišljanja vnesemo pozitiven odnos do različnosti in drugačnosti, da porušimo kakšen stereotip in jim približamo glasbo, za katero prej niso nikoli slišali.

Katalena: Predvsem koncerti po Sloveniji, kakšen nov spot, glasba za gledališko predstavo Šolski zvezek v Drami, festival Alpentöne v Švici in še nekaj koncertov v tujini. Predvsem pa ustvarjanje nove muzike. Zato smo tu.

Katarina J.