Nosici zvokan v letu 2002

Obilna žetev Kena Vandermarka

Zdaj smo se že kar navadili na po obsegu bohotno in po ponudbi raznoliko glasbeno dogajanje na oživljenem chikaškem prizorišču. Oživljenem predvsem v segmentu, ki se opira na (post)jazzovske prakse in je opazno zavezan tistemu, kar je omenjenemu okolju zapustila cenjena izkušnja organizacije AACM, ki je že enkrat v zgodovini tovrstnih praks Chicago naredila za eno od jazzovskih svetovnih prestolnic.

A ta navajenost ne nevtralizira ponavljajoče se zagate, ko se tudi praktično soočimo z omenjeno ponudbo. Že tisti del, ki se zapisuje v nosilce zvoka, postaja vedno težje obvladljiv in vedno pogosteje smo soočeni s spoznanjem o spregledanem ali zamujenem. Resnici na ljubo priznajmo, da nas po tamkajšnjem dogajanju še vedno vodi le nekaj vodnikov; le delovni prepleti nekaterih tamkajšnjih ključnih akterjev, katerih agilnost seveda omogoča vzporeden vpogled v zelo širok krog sicer morda manj izstopajočih. In po takšnem pregledu ter hkrati pogledu nazaj se spet izkaže, da ostaja Ken Vandermark s svojo produkcijo eno temeljnih osišč omenjene ponudbe.

Čeprav je bilo ustvarjalno delo Kena Vandermarka v preteklem letu v tem okolju opazno obsežno in raznovrstno predstavljano (prisoten je bil v medijih in na koncertnih odrih), pa šele temeljitejši pregled tega obdobja pokaže, kako zares obilna je bila njegova ustvarjalna žetev. Pri tem se seveda tak temeljitejši pregled zamejuje predvsem z otipljivimi dokazi, saj nimamo podrobnega vpogleda v njegove zares številne koncertne nastope po Evropi, domovini in svetu, v njegove aktivnosti na domačem, chikaškem terenu ter v njegova raznovrstna sodelovanja pri projektih drugih glasbenikov. In če je že sam seštevek tistega, kar je v lanskem letu (so)podpisal, pa celo naključen izbor iz njegove diskografije z letnico 2002 priča o nečem še pomembnejšem: o ohranjanju visokih, brezkompromisno zastavljenih ustvarjalnih standardov. Ob vsej raznovrstnosti zasedb in repertoarja lanskoletnih albumov, ni mogoče odkriti ene same šibke točke, nobenega zgrešenega podviga, niti ne bistvenega odstopanja od že vrsto let prepoznavno artikuliranega izraznega koncepta. Umeščen v različne kontekste in vpet v interakcije z različnimi soigralci ohranja izrazit avtorski pečat.

Vandermark je lani bolj ali manj intenzivno ohranjal v pogonu vse standardne izvedbene agregate. Aktualno ustvarjanje nekaterih je doživelo materializacijo tudi na lani izdanih albumih, večino je založila njegova matična založba Okkadisc. Z eno samo izjemo gre za objavo posnetkov, ki so nastali v letu 2001. Že vsi ti parametri kažejo, da omenjeni albumi ponujajo svež in temeljit vpogled v Vandermarkovo zadnje ustvarjalno obdobje. V njem je izstopajočo vlogo morda igral DKV Trio, ki je v tem času naredil zanimivo evolucijo v repertoarju, katerega vedno pomembnejši del so postajale avtorske rekonstrukcije klasikov sodobnega jazza od Duka Ellingtona do Alberta Aylerja s presenetljivo osrednjo osebnostjo tega zanimanja – z Donom Cherryjem. Vendar pazljivejša rekonstrukcija dosedanjega Vandermarkovega opusa pokaže, da presenečenje še zdaleč ni upravičeno, saj se mu je zgodnja faza takšnih soočanj s ključnimi utemeljitelji sodobnega jazza dogodila že pred sam konec prejšnjega stoletja. Lep in preveč spregledan dokument tega je leta 1999 posneti album Ken Vandermark's Sound in Action Trio - Design in Time (Delmark Records, 1999), na katerem je Vandermark ob pomoči dveh izjemnih bobnarjev - Tima Mulvenne in legendarnega Rajevega bobnarja Roberta Barryja – lastne skladbe (mimogrede, takrat posvečene izključno bobnarjem!) soočil z izvedbami skladb Suna Raja, Aylerja, Monka, Cherryja in predvsem Ornetta Colemana. Dvojni album DKV Trio – Trigonometer (Okkadisk, 2002; glej Plošče) pa ni zanimiv samo zaradi vsebine, ampak tudi zato, ker je bil posnet na koncertni turneji in omogoča podoživljanje dveh nastopov tria v skorajda neokrnjeni izvedbi.

Če je DKV Trio mogoče prepoznati kot osnovno sidrišče Vandermarkovih ustvarjalnih idej zadnjega obdobja, je morda njegovo sodelovanje v Peter Brőtzmann Chicago Tentet najbolj markantna druga plat njegovega aktualnega početja. To smo lahko preverili neposredno med nastopom v Križankah na lanskem ljubljanskem festivalu jazza, še oprijemljivejši dokaz za to pa nam ponujata dva albuma: Peter Brőtzmann Chicago Tentet Plus Two – Broken English in Peter Brőtzmann Chicago Tentet Plus Two – Short Visit to Nowhere (oba: Okkadisk, 2002). Tentet Petra Brőtzmanna je že sam po sebi impozantna zasedba in eden najbolj udarnih agregatov sodobnega (post)jazza. Čeprav po formatu (še) ni to, že sam po sebi opravlja vlogo enega najpomembnejših in najprodornejših jazzovskih orkestrov zadnjega obdobja. Ko pa se okrepi še z gosti, preraste v nekaj, čemur je v kontekstu aktualnega (post)jazzovskega dogajanja težko najti primerjave. Tak se je zbral za dva julijska dneva leta 2000 v chikaškem studiu Airwave in v nekaj več kot dve uri zaobjel šest izjemnih skladb članov. Brőtzmann je poleg naslovne Short Visit to Nowhere prispeval zagotovo osrednjo skladbo tega »sessiona«, skoraj 43-minutno Stonewater, ki jo najdete na albumu Broken English; naslov mu je dala Vandermarkova skladba. Pozor, skladba Stonewater in s tem omenjeni album se pričneta julija 2000 s skoraj sedemminutno arabsko (kvazi?) molitvijo tolkalca Hamida Draka, pospremljeno s subtilnimi tolkali in z zvokom Brőtzmannovega tarogata, ki jo potem z izjemno energijo in s številnimi solističnimi »izpadi« povzame ves »orkester« ter jo v 40 minutah pripelje do nepozabnih vrhuncev. Čeprav so tudi druga, občutno krajša, še vedno proti 20 minutam gravitirajoča dela prave mojstrovine sodobne improvizirane igre, pa jih omenjena uvodna skladba vendarle zasenči.

Lep »vzporednik« omenjene zasedbe in njenih dveh lanskoletnih albumov je album Territory Band-2 – Atlas (Okkadisk, 2002). To je drugi album tega Vandermarkovega projektnega kolektiva; prvi je nastal in izšel leto prej. Njegova tokrat 12-članska zasedba, sestavljena iz chikaških in skandinavskih glasbenikov (razen bobnarja Paula Lyttona) je izvedla štiri nove Vandermarkove skladbe, ki so z uporabo elektronike in klavirja ter nekoliko komornega razpoloženja precejšen antipod udarni, izvorno jazzovski energiji, ki jo povnanjajo njegove manjše zasedbe. Energiji, kakršna je na primer značilna za zasedbo School Days (še en rezultat sodelovanja s Skandinavci) in v veliki meri preveva njihov drugi album School Days – In Our Times (Okkadisc, 2002), posnet na Norveškem novembra 2001. Na njem je sedem skladb, razvrščenih tako, da ob vseh drugih kvalitetah albuma ponudijo tudi odlično dramaturgijo, ki se skozi uvodne štiri Vandermarkove prelomi v edino skladbo trombonista Jeba Bishopa in izteče v občuteni priredbi skladb Billa Evansa in Dona Cherryja. In na tej zvočni poti kar nekajkrat zablesti Kjell Nordeson z vibrafonom, vse preredko uporabljenim instrumentom v sodobnem jazzu v zadnjem obdobju; to daje vsebini tega albuma še dodatno plast žlahtnosti.

Še z večjo dozo energetskega naboja nas sooči album AALY Trio/DKV Trio – Double orNothing(Okkadisk, 2002). Razlog je razviden že iz zasedbe. To soočenje dveh udarnih (predvsem) saksofonskih triov - in soočenje se dogaja tako, da vsakega slišimo na lastnem »kanalu«! – se je sicer dogodilo že septembra 1999, torej v začetnem obdobju sodelovanja Matsa Gustafssona in drugih skandinavskih improvizatorjev z Vandermarkom in chikaškimi protagonisti podobnih radikalnih tendenc, vendar do danes v ničemer ni izgubilo svežine in prepričljivosti, zato je lanskoletni izid posnetka povsem upravičen. Morda je glede na repertoar, ki si ga je šesterica takrat izbrala za skupno igro, sploh prišel na svetlo ob pravem trenutku. Dobrih 50 minut trajajoč neprekinjen zvočni lok so ob uvodni Vandermarkovi skladbi, posvečeni legendarnemu basistu Henryju Grimesu, podložili s skladbama dveh njegovih sodobnikov – Aylerja in Cherryja.

Zanimiv in zelo poseben rezultat Vandermarkovih sodelovanj in potovanj v Skandinavijo je dvojni album Ken Vandermark – Two Days in December (Wobbly Rec., 2002), album duetov s štirimi skandinavskimi glasbeniki, posnet v dveh decembrskih dneh leta 2001 v Stockholmu. Bobnar Raymond Strid, pianist Sten Sandell, kitarist David Stackenas in tolkalec Kjell Nordeson so vsaj z improvizacijskega izhodišča vstopili v medigro z Vandermarkovimi pihali ter ustvarili niz 30 improviziranih utrinkov, nabitih z raznovrstnimi domislicami in oprtih na izjemno izvedbeno lucidnost. Nekaj, kar lahko primerjamo s prejšnjimi Vandermarkovimi sodelovanji, na primer s Paulom Lyttonom, a prežeto z drugačnim (geografskim?) razpoloženjem.

Lansko leto je dokončno ustoličilo tudi nov Vandermarkov agregat: trio Spaceways Inc., v katerem sta še Hamid Drake, zagotovo med najpomembnejšimi afroameriškimi ustvarjalci sodobne glasbe, in basist Nate McBride. Ob prvi priložnosti, na albumu Spaceways Incorporated - 13 Standards by Sun Ra and Funkadelic, ki je bil posnet in izdan leta 2001 ter navdahnjen s »kozmičnim« repertoarjem Suna Raja ter Georgea Clintona in njegovih Funkadelic, so se še »skrivali« za naštevanjem lastnih imen. Drugi album Spaceways Inc.– Version Soul (Atavistic Rec, 2002) so podpisali z novim nazivom. Če so se najprej odločili spoprijeti z glasbeno zapuščino dveh različnih in samosvojih glasbenih osebnosti, pa so na podlagi te izkušnje v skupni igri očitno odkrili zadosten potencial, da so pustolovščino nadaljevali in jo - sodeč po drugem skupnem albumu - vpeljali v kompaktno zasedbo enotnega naziva ter v izrazito polje lastne ustvarjalnosti, saj album vsebuje devet prepričljivih in svežih avtorskih skladb, ki sta jih prispevala Vandermark in McBride. Spaceways Inc. nikakor ni dvojček DKV Tria, čeprav se od njega razlikuje le po basistu; je izvajalski organizem s prepoznavno fizionomijo, ki postavljen ob bok drugih, do sedaj spoznanih odvodov Vandermarkove ustvarjalnosti vanjo vnaša drugačno, zrelo, nekoliko umirjeno senzibilnost. Kako dolgega veka bo to sodelovanje, je težko predvideti, a trajno poimenovanje, vsebina tega albuma in predvsem dejstvo, da prihajajo tudi na evropsko koncertno turnejo, poraja domnevo, da gre za nov trajnejši Vandermarkov izvajalski vzvod za odpiranje novih kreativnih območij. In kot že marsikaj nam bo tudi to novost v kratkem ponudil neposredno – na koncertih v Ljubljani in Mariboru.

Zoran Pistotnik