JOHN ADAMS

Naive and Sentimental Music

Nonesuch Records, 2002

Tisti, ki vsaj na daleč poznate Adamsova dela (na primer violinski koncert, Harmonielehre ali obe operi iz sredine in konca osemdesetih let, Nixon in China in The Death of Klinghoffer), se boste ob poslušanju njegove nove simfonične skladbe Naive and Sentimental Music, ki jo je lani izdal pri matični založbi Nonesuch Records, znašli v dobro znani zvočnosti skladateljevega glasbenega »idioma«. Tega v Naive and Sentimental Music takoj prepoznamo, vendar je zdaj še bolj izrazit in dosledneje izpeljan kot v omenjenih delih. Melodije v tričetrt ure dolgi skladbi še bolj izstopajo, melanholije, ki jo prikličejo, je še več, barvni odtenki so še številnejši in bolj razpršeni, ritmi še bolj energični in na trenutke kar obsesivni. Vse je navzven večje, učinkovitejše in še glasnejše, kot na primer v sunkovitih zaključkih prvega in tretjega stavka, obenem pa se pozornost vseskozi obrača tudi navznoter. Adams je pozoren na detajle in na posamezne sloje, ki se razpirajo med epskimi zvočnimi gmotami ter osamljeni dajejo možnost intimnim čustvom in branjem.

Del jasnosti daje novi Adamsovi skladbi tudi njen konceptualni okvir, ki povzema nekatere poudarke spisa Friedricha Schillerja iz leta 1795, O naivni in sentimentalni poeziji. V njem veliki romantik vpeljuje razliko med naivnim in sentimentalnim izkustvom poetov: »naivni« se pri ustvarjanju zanašajo zgolj na intuicijo, »sentimentalni« pa na misel, ki njihovo ustvarjanje vseskozi reflektira in vse njihove ustvarjalne odločitve po svoje ureja. Dvojica je še kako pomenljiva za pekoče rane glasbene tradicije 20. stoletja, v kateri sta se intuicija in emocija skladanja umaknili popolni racionalizaciji glasbe, čutni užitek poslušanja pa je nadomestila teoretska misel.

Peter Kus