THE ANGELS OF LIGHT

Everything Is Good Here / Please Come Home

Young God Records, 2003

Žalostno po svoje, a če iščemo avtorje, ki so se zavestno odločili, da bodo povsem samostojno izpeljali celoten proces snemanja, produkcije, objave in promocije lastnih del, potem jih najdemo predvsem med starostami. Med tistimi, ki so že izkusili dobre in predvsem slabe plati popularnoglasbenega posla, in se nazadnje odločili za vztrajanje na lastni poti (Foetus, Lydia Lunch, Mike Patton, nazadnje še Blixa, ki je zapustil The Bad Seed in z Einstürzende Neubaten tudi založbo Mute).

Michael Gira zagotovo sodi mednje. In zagotovo mu ni lahko, saj pretekle zasluge pomenijo premalo (zanj in za druge), da bi na njih lahko brezskrbno gradil nadaljnjo kariero. Končno je zavestno razpustil skupino Swans, tudi da (si) dokaže, kaj lahko naredi s povsem novo zasedbo in glasbo, ki se v veliki meri odreka preteklosti.

Vendarle, po dveh studijskih albumih ohlapne zasedbe The Angels Of Light, se je tokrat na trenutke približal »stari« frenetičnosti, nepopustljivemu zaničevanju telesa, ki je uglasben v repeticiji celotnega ansambla. To ni več nasilno utripanje v istem ritmu do popolne izčrpanosti, dirigentski napotki so vse bolj popustljivi, spremljevalni zasedbi omogoča razmah prek navideznega notnega črtovja z (nekdaj nepredstavljivimi) vložki bendža in orglic. No, to so le spogledovanja od daleč, celoten vtis blizu vrhunca pripeljanega zvočnega toka je še vedno globoko v značilnih sporočilih Michaela Giraja.

Po drugi strani se ni odrekel vase zazrti plati početja, najočitneje prikazanega prav na prvih dveh albumih The Angels Of Light. Takrat je spravljivejši, nenavadno miren, skoraj sladkoben, le v odtenkih zadrhti glas od vseh moralnih izzivov utr(u)jenega moža. Še vedno mu uspe iz sebe iztisniti lepljivo melodijo, in to po ničkolikokrat uporabljenem vzorcu. Še všečneje bi jih izpeljal, če se ne bi strogo držal napisanih besedil.

Redkokdaj prej, če sploh kdaj, je kakšna plošča Michaela Giraja zvenela tako naravno, neposredno iz njega, kakor zveni Everything Is Good Here / Please Come Home. Otresel se je pričakovanj, morda javne podobe umetnika, ki se vedno razda do zadnje biti ... Tokrat je najbolj on sam, brez kakršnekoli prisile. Zato naslov albuma ni naključje, in tudi stol z naslovnice se kaže kot prošnja, naj se (ona) vrne v staro domačnost doma.

Janez Golič