BRATKO BIBIČ and THE MADLEYS

Na domačem vrtu/In the Family Garden

SyHaPA, Slovenska kinoteka, Nika, 2002

Skorajda neverjetno se mi zdi, da je minilo celih sedem let, odkar nas je eden izmed vračev harmonikarskega plemena navdušil s prisrčno zveriženim venčkom Bridka Bebiča. In po spletu naključij se lahko debelo leto po uradnem izidu plošče navdušujem z vsemi, ki že dve desetletji in pol spremljamo delovanje tistega slovenskega muzikanta, ki bi moral biti z zlatimi črkami zapisan v zgodovino slovenske glasbe, a ga bo bržkone doletela usoda drugih velikih duhov v malih vaseh.

Ignoranca, hvalabogu, ni popolna. Četica odprtoglavih ušesonoscev je tudi pri nas prav dovoljšnja, da podpira in spodbuja tukajšnje snovanje verižnozvočnih umetelij in njihovo vsesvetno izmenjavo. S ploščo Na domačem vrtu/In the Family Garden nas Bratko Bibič vodi skozi prepoznavna harmonikarska vozlišča, ki jih lahko spremljamo že vse od dobrega starega Begnagrada in drugih samostojnih ter skupinskih projektov, v katerih smo lahko spremljali harmonikarja in njegove pomagače. The Madleys se na plošči predstavljajo kot zasedba, ki je ne omejuje niti preteklost Begnagrada niti drugih zasedb, v katerih so delovali ali še delujejo. Popeljejo nas od značilnih Bibičevih navidez trivialnih melodij in tu in tam neparno nalomljenih ritmov do improvizacij in zvočnih kolažev. Skladbe, v katerih nas povsem neprisiljeno pozdravljajo tudi kakšni (samo)citati, pripovedujejo neko zgodbo. A to ni nujno (t)ista zgodba, ki jo pripoveduje filmska sestavljenka iz otroštva slovenskega filma. Zvok in podoba se prekrivata le tam, kjer se prekrižata zvočni filmski posnetek in kompozicija, sicer glasba nastopa povsem samostojno in dokazuje neuničljivo in neskončno svojebitnost.

Bratko Bibič in The Madleys (Matjaž Sekne, Bogo Pečnikar, Nino de Gleria in Aleš Rendla) so nas na domačem vrtu še enkrat popeljali skozi poljane samosvojega zvočnega sveta, ki je ves čas prijazno »naš« in privlačno »tuj«. In vendar – kot vsaka vrhunska umetnost – pripoveduje zgolj tiste zgodbe, ki jih nosimo v sebi.

Rajko Muršič