Letnik: 2003 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Katarina J.

LES CHAUFFEURS A PIEDS

III

Samozaložba, 2002

»Tole bi ti morda utegnilo biti všeč,« je menila urednica in mi takole pred nosom pomahala s škatlico presenečenja.

Seveda se nisem mogla odreči skušnjavi, sem prevelik kosovir.

In tako so iz daljne Kanade priromali naravnost v moje naročje: Les Chauffeurs a pieds ali šoferji, ki se vozijo peš – folk bend iz Quebeca. Kljub bornemu znanju francoskega jezika in nezavidljivemu poznavanju kanadske folk scene se mi je takoj porodila analogija z njihovimi bolj znanimi sonarodnjaki La Bottine Souriante – smejočimi se ali pošvedranimi čevlji.

Hkrati pa tudi, verjeli ali ne, s sorodnimi keltskimi dušami na drugi strani oceana, ki tudi prisegajo na defektološko nadvse zanimiva imena – Old Blind Dogs ali stari slepi psi in Deaf Shepherd ali gluhi pastir.

Če gre verjeti Rimljanom, ki so trdili, da je »nomen omen«, potem lahko sklepamo, da se novodobni ljudski muzikanti že z imeni postavljajo nasproti popolnosti, tehnični dovršenosti, bleščeči produkciji, hitremu menjavanju zahtev trga in nenehnemu spreminjanju žanrskih pravil.

Kakorkoli že, Les Chauffeurs zase pravijo, da hitijo počasi, čeprav zdelano kolo na ovitku plošče priča o nasprotnem. Izdaja treh albumov v pičlih štirih letih vsekakor ni od muh!

Njihova zgodba se skorajda v ničemer ne razlikuje od zgodb večine podobnih skupin. Folkiji se navadno spoznavajo med sešni na festivalih in v pubih, in tako so že leta 1992 glasbeniki Benoit Fortier (rog, flavta, harmonika), Inti Manzi (violina), Antoine Gauthier (violina, mandolina) ter Francois Morissette – Momo (kitara, buzuki), podkovani v glasbenih tradicijah francoske Kanade, osnovali skupino L'Eveil Bleu in se šest let kasneje, s prihodom Jeana-Philippa Renyja (kitara, buzuki) preimenovali v Les Chauffeurs a pieds.

Vse od takrat so stalni gostje festivalov folk glasbe doma in na tujem.

Repertoar skupine, podobno kot ste lahko razbrali iz naštetih glasbil, odlikuje všečna ter lahkotna mešanica galopirajočih reelov, jigov in valčkov quebeškega ljudskega izročila, ki se na trenutke spogleduje celo s francoskimi četvorkami, koračnicami, swingom in stepom.

V tej pisani druščini najdemo tudi avtorske stvaritve, novost tretje plošče, ki se na prvi pogled praktično v ničemer ne razlikujejo od predelave tradicionalnih. Ušesom še posebej prijetni so pasusi dveh violin, seveda v ubranem sozvočju drugih glasbil – lahne harmonike, solidne in nepogrešljive igre brenkal in basovskih linij roga, ki se sem in tja pritihotapi med vrstice.

Seveda pa ne smem pozabiti na potrkovanje z nogami, brez katerega pri Kanadčanih očitno ne gre. Ker je ritem ljudskega najprej v nogah.

... Simpatično, igrivo, preprosto in pretežno nepretresljivo.

Les Chauffeurs a pieds – Quebec v malem.

Katarina J.