CALEXICO

Feast Of Wire

City Slang/Dallas, 2003

MARK EITZEL

The Ugly American

Soul Sister, 2003

Mešanje kultur ali vsaj oplajanje z glasbo drugih področij v času, ko svet postaja globalna vas, ni nekaj novega, temveč že kar pravilo. Obenem proces združevanja ne traja več dolga leta, da bi ustoličil neko glasbeno prakso ali pokazal na družbeno in kulturološko kompatibilnost različnih glasb. Ne, danes je dovolj že daljša turneja, morda le dopust v Grčiji ...

Duo Calexico že z imenom kaže, kje so njegova zanimanja: izvirajo nekje na meji med Mehiko in Kalifornijo, a pogled sega daleč prek širokega modrega neba. Z leti še toliko bolj, ko sta John Convertino in Joey Burns na stalnih potovanjih, spotoma pa se težko odrečeta številnim sodelovanjem. Posledica – njun doslej najbolj raznolik, z mnogimi vplivi pregneten album Feast Of Wire.

Žal je vmes vsaj en ampak. Ali, dobri nameni so eno, realizacija drugo. Dokler se Calexico držita tistega, kar najbolje obvladata, iz tega nastanejo dovolj prepričljive pesmi, v večini albuma se prevečkrat izgubljata v obrtniškem obdelovanju zanimivega gradiva. Kakor da bi večino skladanju namenjenega časa porabila za premišljevanje, kaj vse vključiti, manj pa vsebinam, ki bi bile njune ali bi jih začutila kot take. Torej je na delu izguba identitete, izginja faktor, ki bi uspešno povezal pesmi v sklenjen album.

Že uvodna, Sunken Waltz, napoveduje nekritično prevzemanje vsega mogočega, a pesem rešuje dopadljivo petje. Naslednja, Quattro, je ena redkih »značilnih« pesmi Calexica v množici drugačnih poskusov. Black Heart, na primer, se v aranžmaju povsem sklada s Tindersticks, Attack, El Robot! Attack! je nebogljen poskus v postrockovskih fuzijah, proti koncu albuma pa pesmi povsem zvodenijo v prežvečenih jazzovskih soliranjih in pihalih brez prave funkcije. Skratka, manjka strasti, bolečine in veselja. To, kar je na prejšnjih ploščah vezalo raznotere postopke, se na Feast Of Wire vse prevečkrat sprevrže v zdolgočaseno povezovanje vzorcev. Še na hotelski terasi, nekje ob morju, ne bi zmotili stalnih gostov.

Prav tako ob morju, a verjetno ne na hotelski terasi, se je Mark Eitzel srečal z grškimi glasbeniki in kaj hitro so našli skupni glasbeni jezik. Po naslovu albuma The Ugly American bi sklepali, da se je Eitzel počutil kakor skrunitelj, nadut ameriški poet, ki bo okužil nepotvorjeni grški melos. To bi bilo daleč od resnice. Je namreč nadvse skromen, na videz nesamozavesten umetnik, z dušo in telesom predan glasbi. Ko je bil vodja skupine American Music Club in so ga v angleškem glasbenem tedniku NME označili za »največjega še živečega pisca pesmi«, bi občutek skrunitve še imel kanček podlage, danes je povsem drugače, saj se mora za vsako ploščo udinjati pri majhni, neodvisni založbi.

Nazadnje pri grški Soul Sister. Končno je album posnet v Grčiji in s tamkajšnjimi glasbeniki. Pričakovali bi kvečjemu močan premik v grški melos, ki bi okužil Eitzelov avtorski pečat. Ampak tisti identifikacijski faktor, ki se tako rad izgubi ob mešanju različnih kultur, ima tu zaslombo v mehkem, a obenem močnem in »odprtem« glasu Marka Eitzela. Z leti je le pridobil barvo, tudi mehkobo, večinoma akustična spremljava mandolin, violin in grških piščali se mu nadvse poda. Ta spremljava nikoli ne prevlada, učinkuje kakor začimba, dodatek že okusno pripravljeni hrani.

Eitzel poje bolje kot kdaj prej, zrelejše, trpkost v glasu je izgubila patetični prizvok. Morda tudi zato, ker je večina pesmi starih, še iz repertoarja American Music Club, in Eitzel lažje vzpostavi distanco, jih v resnici vzame kot dediščino preteklosti. Končno v karieri sploh ni objavil kompilacijske plošče, izbor zanjo pa bi bil tako ali tako izredno težaven. Njegova melodičnost je tako abstraktna, da je ni enostavno priklicati v spomin, a obenem tako natančna in doživeta, da seže v najbolj skrite kotičke občutljive duše. Da, Eitzel zahteva posebno razpoloženje, zelo oseben poslušalski odnos.

Konkretno nam to sporoči v spremenjenem besedilu pesmi Jenny: v verzu »here you are again, another studip party again, a celebration of nothing« je besedo party zamenjal z besedama rock show.

Mark Eitzel se je končno našel.

Janez Golič