DKV TRIO

Trigonometry

Okkadisk, 2002

Ali se zrelost v ustvarjanju izkaže s tem, ko ustvarjalec po samosvojih, vihravih, samozadostnih in samozadovoljnih, ničemur razen lastnemu ustvarjalnemu kredu zavezanih etapah ustvarjalne poti začuti tudi potrebo po avtorskem opredeljevanju do ustvarjalnega opusa predhodnikov ali celo vzornikov, ne samo po kritičnem preseganju? Ali lahko pri DKV Triu že govorimo o zrelem obdobju, doseženem na dosedanji skupni poti? Ali morda na negotovost glede tega v svojeročno napisani in podpisani spremni besedi k albumu namigne sam Ken Vandermark, ko se mu zdi ob drugih pojasnilih nujno potrebno poudariti, da to, da DKV Trio tokrat preigravajo skoraj samo skladbe drugih avtorjev, še ne pomeni, da ne ostajajo izvorno in primarno improvizatorska združba? Zrelost in negotovost identitete? Ustvarjalna zrelost in historična refleksija ali zatekanje k predelavam tujega gradiva zaradi pomanjkanja lastnih zamisli? In še kaj bi se lahko vprašali. Kup vprašanj, ki s splošnim zvočnim vtisom in s prepričljivostjo glasbe, ki smo je deležni po več kot dvournem poslušanju tega dvojnega koncertnega albuma, postanejo povsem obrobna. Čeprav obe kolektivni improvizaciji, ki so ju prispevali člani tria, časovno zasedata le boljšo desetino zvočnega gradiva, ki ga album vsebuje, je potrditev njihovega avtorskega, izvajalskega in tudi improvizatorskega statusa v preostalih devetih desetinah nekajkrat dosežena in nadgrajena. DKV Trio so zagotovo ena najprodornejših in najkompetentnejših malih postjazzovskih zasedb s preloma tisočletja, to so nenazadnje in na naše zadovoljstvo kmalu po nastanku albuma ter skoraj hkrati z izidom dokazali tudi z nastopom na tukajšnjem prizorišču.

DKV Trio so – ali vas je treba še spominjati? – omnipotentni pihalec in še mnogo kaj drugega pomembnega Ken Vandermark, izjemni basist Kent Kessler in morda v tej postavi upravičeno na prvo mesto postavljeni bobnar Hamid Drake. Govorimo seveda o naših dobrih znancih iz različnih situacij in kombinacij ter medijev v zadnjem desetletju, in hkrati o trojici, ki spada med osrednje protagoniste postjazzovskega preporoda v Chicagu v omenjenem obdobju.

Člani tria so diskografsko tako plodoviti, da seveda ne sledimo vsemu, kar izide z njihovo pomočjo ali podpisom. Dvojni album Trigonometry zato morda ni zadnja materializacija njihove aktualne ustvarjalnosti, je pa zagotovo izstopajoče nazoren dokument njihovega aktualnega početja, ki po vsebini prinaša obilico izjemno odigrane, polnokrvne postjazzovske godbe. Ta je v bistvu pravi jazz za to tisočletje. Dokumentarno je album še toliko bolj nazoren, ker prinaša nič obdelane, pa zato tudi nič grobe, neposredno na nosilec zvoka prenesene posnetke z dveh koncertov, ki jih je imel DKV Trio med 22. in 31. marcem 2001 po ameriškem srednjem in severnem vzhodu. Po tej plati lahko naredimo primerjavo med njim in prav tako dvojnim albumom Wels/Chicago s posnetki iz leta 1998. Ta primerjava je koristna prav zaradi teme, okrog katere se tokrat vrtimo: lasten repertoar in izbor sicer izrazito avtorsko odigranih priredb konceptualnih predhodnikov. Prav tak pomik se je zgodil v treh letih delovanja omenjenega tria. In osebne reference utegnejo biti za marsikoga šokantno presenetljive. Že, že - Sonny Rollins, Duke Ellington in celo Albert Ayler, pa Joe McPhee; a vse se v resnici vrti okrog zapuščine trobentača in skladatelja ter enega izmed pionirjev tistega, čemur danes pravimo »world music« Dona Cherryja. Njegova glasba na tem dvojnem setu prevladuje in ga tudi povsem obvladuje. Album je ob vseh drugih kvalitetah predvsem izjemen »hommage« temu izjemnemu in po krivici nekoliko pozabljenemu ustvarjalcu sodobne afroameriške godbe.

Zoran Pistotnik