FREDERIC GALLIANO AND THE AFRICAN DIVAS

The »Mom-kai« Suite/The »Manding-ko« Suite

F Communications, 2002

Vdori in vnosi zvočnega gradiva iz neevroameriških glasbenih praks v elektronsko glasbo že dolgo niso nobena novost. Uporaba ali zloraba se dogaja bolj ali manj uspešno in ustvarjalno prepričljivo, a neredko zgolj površinsko, ostajajoč na ravni zvočno nenavadnega ali eksotičnega. Taka je tudi usoda prevladujočih druženj elektronike z afriškim glasbenim izročilom, kjer se ob tehnološki in ustvarjalni domiselnosti le redko dokažejo tudi poznavanje, selektivnost in koncept. Morda se tudi motim, a eden redkih meni znanih ustvarjalcev v tem glasbenem polju, ki mu ni mogoče očitati pravkar opisane pomanjkljivosti in ki me je do zdaj zadovoljil z vsem ponujenim, kar sem slišal, je francoski didžej in nasploh manipulator z zvočnimi gradivi ter ustreznimi pripomočki Frederic Galliano.

Frederic Galliano je naš relativno dober znanec. Njegovo glasbeno delo smo imeli priložnost spremljati tam nekje od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja, leta 1999 pa je s tedaj aktualnim projektom sodeloval tudi na Drugi godbi. To je bila »v živo« uprizorjena poroka najbolj žlahtne zahodnoafriške tradicije z naprednim konceptom elektronske glasbe in plesne zabave. Galliano je namreč nastopil skupaj s skupino senegalskega mojstra balafona Souleymana Traoreja, znanega pod umetniškim nazivom Neba Solo. Izkušnjam tega srečanja je ostal zavezan vse do danes. Dokaz za to je ravno njegov lani izdani dvojni album, projekt, ki ga je uresničil pod naslovom Frederic Galliano and the African Divas.

Omenjeni projekt je nastajal že v času, ko se je Galliano mudil v Ljubljani; z njim se je pričel ukvarjati že leta 1998, končal pa ga je januarja 2002. Posnetki so nastajali ob različnih priložnostih po Evropi, Afriki, ZDA in na Japonskem, obdeloval pa jih je v domačem studiu Frikyiwa e Tamalin v Valenci na jugu Francije, kjer tudi živi. Ti posnetki dokumentirajo več kot 50 glasbenih druženj, ki so bila potem uporabljena za zvočni opis njegovih potovanj, oblikovan v dve sklenjeni celoti, poimenovani The »Mon kai« Suite in The »Manding-ko« Suite. Sodelujočih glasbenikov je seveda toliko, da jih ni mogoče našteti. Med njimi so znani in cenjeni glasbeniki in glasbenice z zahodnoafriškega prizorišča, pa tudi zame popolni neznanci. V ospredju so seveda »afriške dive« in njihovi raznovrstni glasovi – v posameznih delih samostojno, drugje spet v duetih in raznovrstnih drugih kombinacijah. Pevke prihajajo iz Senegala, Nigra, Malija, Gvineje in Slonokoščene obale. Med njimi je nam zagotovo najbolj znana Malijka Nahawa Doumbia, ki smo jo leta 1998 prav tako gostili na Drugi godbi. Slišati jo je mogoče skupaj z njeno rojakinjo Ramatto Doussio in z Gvinejko Hadjo Kouyate. Predvsem pa je mogoče slišali veliko meni neznanih pevk iz Senegala in Slonokoščene obale. Med glasbeniki najprej padeta v oči kitarist Kante Manfila in mojster kore Ballake Cissoko, tu je še cela vrsta igralcev na različna tradicionalna glasbila in seveda tolkalcev, med katerimi jih prihaja kar nekaj iz kroga Youssouja N'dourja in Baaba Maala, precej jih tudi poznamo, saj so bili nekateri že v Ljubljani. Sicer pa se je treba obema afriškima suitama Frederica Galliana preprosto prepustiti, saj nam tako dasta največ – in to je v tem primeru zelo veliko: neizmernih užitkov polno zvočno popotovanje po zahodni Afriki.

Zoran Pistotnik