OLIVER MTUKUDZI

Vhunze moto

Putumayo World Music/Statera, 2002

Zimbabvejska popularna godba, predvsem tisti del, ki je vezan na ljudstvo Shona in njegov jezik ter na izkušnjo »chimurenge«, glasbenega in kulturnega gibanja, povezanega s tamkajšnjim protikolonialnim bojem in pozneje z novo oblastjo, je bila pred časom močno prisotna na mednarodnem prizorišču, zato tudi v tukajšnjih ušesih. To je bilo obdobje, podloženo z evforično naklonjenostjo tovrstnemu dogajanju v samem Zimbabveju in tudi po svetu. A časi se spreminjajo, tamkajšnji vodilni glasbeniki so prišli v spor z oblastjo in nemilost pri očitno vedno bolj samopašnem Robertu Mugabeju, zato so se raztepli po svetu ali pa so jih doma utišali tako, da so jim otežili prisotnost v javnosti, snemanja in radijska predvajanja. Tako se je zgodilo z osrednjo osebnostjo »chimurenge« in tamkajšnjega glasbenega dogajanja Thomasom Mapfumo, ki se je – zdaj že tudi nekoliko star, utrujen od vsega in za povrh še bolan – umaknil v ZDA, pa tudi z vrsto drugih. Nekateri, recimo odlični kitarist in avtor Jonah Sithole, so dokončno odšli s prizorišča, za druge, denimo po svetu pred časom že dobro znano skupino The Four Brothers, pa za Real Sounds in manj znane Runn Family ter Devera Ngwena ali pa za lokalne zvezdnike, ki so se že uveljavljali na mednarodnem prizorišču, kot sta bila John Chibadura ter Lovemore Majaivana, se ne ve prav natančno, kaj počnejo. K pregledu lahko dodam še zgodbo The Bhundu Boys, ki je zaznamovana z morda prehitrim katapultiranjem v sam vrh mednarodne popularnosti, to se je za njihovo kariero končalo tragično. Zato je še opaznejši mednarodni prodor in uspeh ene izmed legend zimbabvejske popularne godbe, pevca in kitarista Oliverja Mtukudzija.

Leta 1952 rojeni Mtukudzi je na zimbabvejskem glasbenem prizorišču prisoten od poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, se pravi, da je glasbeno kariero pričel še v času zimbabvejskega osvobodilnega boja. Je edini, ki ga že dvajset let tudi v domovini po ugledu, pomenu in popularnosti postavljajo ob bok Thomasu Mapfumi. V mlajših letih sta bila celo neke vrste tekmeca za naklonjenost domačega občinstva. No, če je Mapfumova glasba izrecno zavezana »chimurengi« ter podložena z nespregledljivimi vplivi reggaeja, pa je Mtukudzi ostal zagrizen tradicionalist, to pomeni, da je godbo utemeljil na glasbeni tradiciji »mbira« ljudstva Shona, v katero je vpeljal elemente južnoafriške mbaqange in kongoleške rumbe. Predvsem so zanj že ves čas pomembna besedila in njihovo sporočilo v jeziku shona, čeprav uporablja tudi ndebele, jezik Zulujev, ki so v Zimbabveju drugo najbolj številno ljudstvo, ter občasno celo angleščino. Od poznih sedemdesetih let nastopa s spreminjajočo se zasedbo pod imenom The Black Spirits. Nekje do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja je v domovini izdal 10 albumov, potem pa je pričel prodirati tudi na mednarodno prizorišče; s spremenljivo uspešnostjo in odmevnostjo. Oboje se je zagotovo intenziviralo prav v zadnjih nekaj letih, in sicer predvsem po zaslugi založbe Putumayo, ki je poskrbela za dokaj redno in dobro razpečevano izhajanje albumov. Ta, ki ga predstavljamo tokrat in ima naslov Vhunze moto, je že tretji, ki je v dobrih štirih letih prišel s podpisom omenjene založbe na police trgovin s ploščami. Izdan je bil lani, posnetki na njem so menda stari še slabo leto več. V celoti je to dobri stari Oliver: z akustično kitaro in s toplim glasom, z melanholično pesmijo, z besedili, ki so objavljena v celoti in prevedena v angleščino, in ob spremljavi standardne kitarske zasedbe The Black Spirits, okrepljene s tremi studijskimi gosti. Na albumu je devet pesmi in vse so v celoti njegovo delo. In vse nas do konca zadovoljijo.

Zoran Pistotnik