OUT HUD

Street Dad

Kranky Records, 2002

V povratku duha s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih se bodo vedno našle tiste izjeme, ki gledajo v pravo smer. Še posebej, če bo moj pogled zavil neposredno v osrednjo talilnico podzemnih kultov - sandieški Gold Standard Laboratories, ki ne le razgrajuje in s katalogom na novih temeljih razstavi osrednjega duha obravnave, temveč živi tak slog življenja. Od uniformirane noše, vizualne podobe, estetike naredi sam, oboževanja analognega in garaže, zavračanja velikih korporacij in medijev do realistične psihoze. Marsikdo se namreč ne zaveda, da je čas z začetka osemdesetih let že minil, zatorej je popolna retrogradnost že videnega in slišanega povsem nepotrebna: vedno moraš namreč celoti dodati izraz lastnega miljeja in časa, v katerem živiš. Drugače si le nepotreben parazit, ki tako strastnemu in skrajno pomembnemu delu zgodovine muzike le odvzema izvirnost pečata.

Kvartet Out Hud bo sicer priznal, da je njihov zvočni ustroj sestavljen iz domače fonoteke, a bo v realizaciji tako prepričljiv, navidezno otoški v dojemanju, dejanju, da o njihovi originalnosti niti ne dvomim: v multižanrski fuziji bo zajel spekter med seboj oplajajočih se žanrov. Še več. Bend, ki je nastal že leta 1995, se je namreč iz rodnega in sončnega Sacramenta pred letom in pol preselil v newyorško meko le zato, da bi tudi v življenju in glasbeni dejavnosti okusil njene potenciale, zapuščino in atmosfero. Nenazadnje je to tisto velemesto, ki je okronalo plesno kulturo in hip hip, dihalo s CBGB's ter strašilo s punkom in no wavom. Več kot primerno okolje za kvartet multiinstrumentalistov, ki vplive črpajo z zelnika kultnih otoških založb On-U Sound in Factory Records, nalezljivo sledijo zamislim »belega Jamesa Browna«, gospoda Jamesa Chanca in njegovih inkarnacij s Contortions na čelu, ter v celoto zamešajo prav vse, kar jim pade pod roke. Umešajo prav vse, na kar lahko razmigamo boke in posledično tudi možgane, hedonizem pa imajo v krvi že vse od rosni dni. Kvartet Out Hud namreč vodita Tyler Pope in Nic Offer, ki sta neposredno povezana še z enim ansamblom, ki si z Out Hud deli več kot le rodno mesto. V času nastanka Out Hud sta namreč po lokalnih odrih v Sacramentu divjala s skrajno ponorelim, poskočnim in hedonističnim bendom, ki si je nadel ime Trije Klicaji in neposredno napovedal razvojno pot Out Hud. Nic Offer je ob tej priložnosti sicer skrbel le za glas, Tyler Pope pa za kitarske efekte, a specifična drža dvojca je bila še posebej na koncertih več kot razvidna - uniči stroje, stakni čim več poškodb, žuriraj do jutra, ne prizanašaj telesu pri jemanju najrazličnejših substanc in celoto zavij v kar se da črno humorno mineštro. In da je Nic Offer - ki pri Out Hud posega predvsem po basu, klaviaturah in kitari - zares odtrgana osebnost, dokažeta že dve kitici iz kultnega komada Storm The Legion, ki ga najdemo na prvencu benda Trije Klicaji. Prva gre približno takole: »LSD tought me a lot about me / Or would I have figured it out just naturally / It's 2 late 2 tell cuz I'm walkin' 2 hell.« Druga pa se glasi: »I learn a lot from smoking pot / Then again maybe not / Can't Remember What I Forgot.« Zares so polni smeha in presenetljivih obratov, zato ne preseneča, da sta oba benda zaslovela predvsem z besednim izročilom in družnim izdajanjem mnogoterih deljenih malih in EP plošč.

A Out Hud so izključno instrumentalna zasedba, ki se je lani s prvencem presenetljivo preselila k čikaški alternativi Kranky Records; ta je vsekakor bolj znana po tem, da obožuje melanholične bende, ki jih lahko poslušaš ponoči na slušalke. In prvenec kvarteta Out Hud, ki si je ime prislužil s frazo iz body-buildinga, vsekakor širi njihov katalog, ki končno drvi tudi proti plesnim korakom in antiintelektualizmu.

Danijel Mežan