RALPH STANLEY

Ralph Stanley

Columbia/Dots, 2002

Pevke, kot je Alison Krauss, so poskrbele, da se je glasbena industrija začela zavedati tudi komercialnega potenciala bluegrassa, a kaj, ko je zvočna podoba tega novega bluegrassa tako komercializirana in spolirana, da že meji na kič. Pri tej novi različici bluegrassa seveda še vedno bode v ušesa nezmotljiva instrumentalna virtuoznost, ki pa ji žal manjka ostrina, tako značilna za to glasbo. Seveda je glasba nestatična in se nenehno spreminja, zato tudi takšnih poskusov ne gre brezglavo obsojati. Da lahko bendžo in mandolina nastopata tudi v drugačni vlogi, smo lahko slišali na ljubljanskem koncertu skupine Woven Hand, zagovorniki tradicionalnega pa se bodo verjetno strinjali, da med boljše izdaje v zadnjem času sodi album Ralpha Stanleyja. Ralph ima še danes neverjeten glas, ki velikokrat sega v neslutene višine. Že več kot pol stoletja prepeva v glavnem religiozno obarvano glasbo in že večkrat je bil v vlogi, ko je v tej glasbi postavljal merila in narekoval trende. Producent T-Bone Burnett je zapisal, da se je Stanley tokrat vrnil v preteklost, da bi se pomaknil naprej. Aranžmaji so klasično bluegrassovski, čeprav za to glasbo mogoče nenavadno temačni, a prav spričo darkerskega pridiha spominjajo na glasbo, ki jo je v zgodnjih devetdesetih letih (v lepi meri prav pod navdihom glasbe bratov Stanley) izvajal Bob Dylan. O tem med drugim priča izvedba skladbe Henry Lee, znane tako v Dylanovi kot v Cavevovi izvedbi. Verjetno ključna izdaja bluegrassa v zadnjih letih (columbiarecords.com)!

Jane Weber