TERRA FOLK

Jumper Of Love/Pulover ljubezni

Music Net, 2002

Čas, kot je ta, ki ga živimo tukaj in zdaj, stiska resničnost v nešteto razdrobljenih, na videz morda nepomembnih dokumentov našega trdega diska. Ta resnica, ki se nalaga iz vseh možnih realnih in virtualnih svetov, ki nas obdajajo, je velikanska milost in prekletstvo hkrati. Z vsem grozljivim, pretečim, absurdnim in vsem neskončno lepim je je enostavno preveč. Videti, ostati živ, trezne glave in globokega pogleda, je privilegij tistih z debelo kožo. Tistih, ki meje – varuhinje nekdanjih malih osamelih svetov – raztapljajo in redefinirajo z občutkom, spoštljivostjo, humorjem, pretanjenim okusom za detajle, pa je še toliko manj.

In slednji, o katerih plošči sedaj razpredam, so čisti presežek, saj je pretočni promet tudi v svetu glasbe večji in intenzivnejši kot kdaj prej, in kar je danes »in«, je lahko že jutri »out«.

Zato smo priča nenehnemu razgrajevanju na pradelce, lepljenju v nove »tuti-fruti« kolaže in lansiranju na tržišče učinkovitih reklamnih kampanj »novega«, »svežega«, »eksotičnega«, »atraktivnega«, »pristnega«.

Tudi svetovna world music industrija si ne more privoščiti preveč tveganih naložb. Kljub kaosu vseh možnih pojavnosti na področju etnofonije mora ohranjati vsaj navidezen red, če hoče, da potencialni kupci končne produkte izsledijo brez večjih naporov. Če ne gre drugače, jim svetovljanskost pritaknejo z geografsko umeščenostjo »Evropa«, »Afrika«, »Azija«, to pa je, kot vemo, vse prej kot nevtralna determinanta zemljevida sveta.

Izmuzljivost takšnim in drugačnim klasifikacijam je zato še posebej dobrodošla, sploh, če govorimo o skupini, kot je Terra Folk. Kdo drug lahko svoj izdelek ponuja pod oznako Balkan Gypsy Irish Celtic Jewish Traditional Acoustic in pri tem ne izzveni pretenciozno?

Novi album, imenovan po istoimenski avtorski skladbi Pulover ljubezni / đemper ljubavi / the jumper of love, spleten iz venčkov ponarodelih napevov svetovnih glasbenih tradicij, sicer ne prinaša kakšnih bistvenih konceptualnih preobratov (tako kot prejšnji je posnet v živo), se pa pogumno loteva nekaterih območij neraziskanega.

»Vražji trio« (Černe, Cvetrežnik, Gombač) nam ob pomoči basistov (Žiga Golob, Joško Sečnik) to pot predstavlja znane neznanke iz naše in vaše mladosti: Stairway Led Zeppelinov med Beethovnom in keltsko ritmiko, zvočno docela neprepoznavno istrsko Caro Papa, lastno klezmersko navdahnjeno, možato Yoshke, Yoshke ...

Prav vsak od šestnajstih novih komadov je zvočni eksperiment sui generis, ki globoko zadiha v povsem usklajenih – bodisi vihravih ali krotkih – instrumentalnih (sem in tja pa tudi vokalnih) improvizacijah, a nikoli ukleščenih v predvidljive glasbene matrice.

S svobodnim in hudomušnim, pa vendar zrelim in premišljenim krmarjenjem med kolom, klezmerjem, jigi, reeli, valčki, polkami, šlagerji, swingom, klasiko, popom, rockom in še čem so Terra Folk v dobrem letu dni pristali na odrih odmevnih evropskih festivalov in med svetovnimi zvezdami world muzike pobrali največ smetane tako pri kritikih kot pri občinstvu.

Magična formula? Vznemirljiva mešanica radosti bivanja in melosa-patosa v oguljenih kavbojkah, ponošenih supergah, pomečkanih srajcah, skuštranih glavah in neukročenih dušah potepinskih virtuozov.

Katarina J.