GONE BALD

Klub Gromka, Metelkova mesto, Ljubljana, 3. 2. 2003

Kaj lahko slehernik po tridnevni intenzivni koncertni in nočni odisejadi (po ogledu koncertov Tonyja Bucka in Francesca Cuse, Cheval de Frise, Kaučičevega tria) ob koncu tedna v prestolnici Ljubljani na nedeljski večer sploh pričakuje? Zbrati mora še tisti kanec moči, ki mu je ostal ali ki ga je ob glasbenem dogajanju dobil v prejšnjih nočeh, in se podati na obetaven koncert skupine Gone Bald.

Zasedba, ki jo vodi hrvaški pevec in kitarist Ivica Kosavič (prisoten tudi v zasedbi Reisende Verkopfer), ob njem igrata še dva nizozemska glasbenika, je z večinoma novim gradivom, ki ga je teden prej za peti album snemala v Zagrebu, pošteno podkurila domače Gromko ognjišče. Skupaj z obiskovalci je za dobro uro tako rekoč osvobodila dani prostor in čas ter ustvarila pomemben kolektivni dogodek. Absolutni presežek godbene in človeške samozadostnosti je bil rezultat, ki je še dolgo po koncertu ostal med izbranim občestvom.

Ob doživljanju koncerta Gone Bald so se na trenutke izluščevali razni drobci glasbenih referenc, ki jih najdemo v ameriškem hard coru in noise rocku ter na hrvaški postrockovski sceni založbe Earwing Records, vendar je bend z ustvarjalnim nemirom, nepredvidljivostjo ter z izjemno čustveno močjo pokazal, da so nihče drug kot oni sami. Poleg stalne odrske in zvočne dinamike, spajanja melodičnosti in hrupa, pretanjenega občutka za melodično in harmonsko disonanco, poleg oblikovnih kontrastov ter nenadnih ritmičnih zasukov, skratka poleg glasbene dovršenosti same, so Gone Bald najbolj prepričali s posebnim zanosom in z energijo iskrenega koncertnega izraza. Ustvarjali so težko, sopihajočo in naelektreno zvočno tvarino neustavljivo energičnega »driva«, ki se je razreševala v pritajenih in raziskujočih pokrajinah. Z Ivico Rasorbladom Juniorjem v ospredju so se Gone Bald z izrazito izpovedno močjo do skrajnosti prepuščali ekspresivni komunikaciji z občinstvom; z inovativnim iskanjem drugačnih strukturnih možnosti in z godbeno nepredvidljivostjo ter s suvereno držo protagonista so nenehno presenečali, preizpraševali in tako ohranjali stalno pozornost, ki je še bolj pripomogla k pozitivni prežetosti prostora ter k povezanosti in uglašenosti vseh prisotnih. Vsekakor je bila stvar večja od godbe, razraščala se je v zlitje muzike, predstave in medosebne interakcije. Igrali so zavzeto in ostro, to se je proti koncu samo stopnjevalo, do viška pri prvem dodatku, po katerem nihče, ne občinstvo ne band, ni verjel, da je mogoče še več, tako da je aplavz po njem najprej potihnil. Občinstvo je nato iz navdušenja ponovno začelo ploskati, člani Gone Bald pa so, polaskani in očitno navdušeni nad občinstvom, v drugem dodatku koncert sklenili s pravim noise presežkom. Gone Bald so dali od sebe vse in za sabo pustili nič. Za vse tiste pa, ki so zamudili neponovljiv glasbeni dogodek: včasih je treba pozabiti na težke ostanke prejšnjih noči in iti ven tudi ob najbolj neobičajnih dnevih.

David V.