MICHAEL NYMAN: SANGAM, THE MEETING POINT

Cankarjev dom, Ljubljana, 25. 2. 2003

The Michael Nyman bend je v začetku osemdesetih let z radikalnostjo prestrašil marsikaterega častilca blagega komornega zvoka klasičnih orkestrov. Z ozvočenim godalnim kvartetom Balanescu, z izstopajočo saksofonsko sekcijo, v kateri so igrali izjemni John Harle, David Roach in Andrew Findon, s tremi trobilci, basovsko kitaro in klavirjem se je zasedba spremenila v glasen, dobro podmazan in precizno delujoč stroj. Na vihrave in impulzivne ritme ter v instrumentalnih barvah brsteče aranžmaje Nymanove muzike so se glasbeniki odzvali z inventivnim oblikovanjem drugačnega zvoka glasbil in se predali prav posebnemu, »nymanovskemu« načinu koncertiranja. Po pričevanjih so med igranjem prekipevali od nalezljivega veselja in zanosa, ki jih je nemalokrat pognal do popolne izčrpanosti.

V Cankarjevem domu smo prisluhnili izboru skladb iz najboljših let Nymanovega sodelovanja z britanskim režiserjem Petrom Greenawayem, iz filmov Risarjeva pogodba, Utapljanje v številkah in Prospero's Books. Živo soočenje z dvanajst in več let starimi skladbami je potrdilo slutnjo, da se je Nymanov minimalizem že preselil v zgodovino klasične in filmske glasbe 20. stoletja, tako cenjene izvajalske prakse njegovih glasbenikov pa so same zase postale žanrsko početje. Ne glede na to, da danes v Michael Nyman Bandu igra še polovica članov iz prvotne zasedbe, je okvir njihovega igranja določen, razburljivost pionirskega raziskovanja pa se je spremenila v rutino. Tej se je na koncertu pridružilo še nekaj negotovosti v intonaciji in ritmični preciznosti, kar je morda posledica nenadnega spreminjanja programa (po odpovedi prihoda indijskih pevcev, bratov Misra).

Predstavitev soočenja indijske klasične karnatske tradicije ter Nymanovih kompozicijskih pristopov z nove plošče Sangam je pripadla Shrinivasu, mandolinistu, ki v svetu velja za pravi fenomen, po tehniki igranja in po muzikalni spretnosti. Z Nymanom sta polurno skladbo Samhitha ustvarila med skupno improvizacijo na pentatonskem basovskem motivu, ki se v skladbi v različnih variacijah vseskozi ponavlja. Spremljavo benda je Nyman zasnoval tako, da je v njem oblikoval enakopravnega sogovornika Shrinivasovim improvizacijam, seveda pa je moral v skladu z zahodno izvajalsko prakso partituro vnaprej natančno določiti. Na koncertu se je zdelo, da se Shrinivas v predvidljivem okolju orkestra ni počutil preveč sproščenega in je po bravuroznih improvizacijah čakal na iztočnice orkestra, da je lahko z njim nadaljeval proti koncu skladbe. Kompromisov združevanja obeh tradicij, na katere opozarjamo v recenziji plošče, je pri tem sodelovanju preveč, konec koncev pa je to bolje uspelo že kateri bollywoodski produkciji.

Peter Kus