Letnik: 2003 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Mario Batelić

TRANSMISSIONARY SIX

KUD Franceta Prešerna, Ljubljana, 25. 2. 2003

Stranski projekti, nastali iz članov uveljavljenih skupin, glasbenikom dostikrat pomenijo izstop iz oblik, ki so jih ustoličile matične skupine, ali pa izlete v poprej neraziskane zvočnosti. Tako tudi minimalistična druščina zavajajočega imena Transmissionary Six, pravzaprav duo, ki ga tvorita Terri Moeller (bobnarka Walkabouts)in Paul Austin (zdaj že nekdanji kitarist druščine Willard Grant Conspiracy), v poetiki ponuja precejšen odklon od izrazov obeh bandov. Čeprav govorimo o odklonu, je le treba priznati, da je bilo v melanholičnem, počasnem folky baladnem rocku zaznati prvine obeh, Walkabouts in Willard, vendar pa sta naša simpatična gosta samo zgradbo in posledično tudi zvok skladb precej prečistila. Zasedba Transmissionary Six je folk rock tako oprla na postopke, znane iz filmske glasbe in tako imenovanega postrocka, z obilo elektronskih efektov ter s poudarkom na pretanjenem, počasnem ustvarjanju rahlo tesnobnega ozračja. Povedano bolj velja za posnetke, saj na koncertu, nasprotno od pričakovanja, ni uporabljala vnaprej posnetih programiranih zvokov, pa tudi prisrčna bobnarka na odru ni sedela za bobni, temveč se je posvetila le petju.

Kot rečeno, je Transmissionary Six v bistvu duo, ki pa se mu na posnetkih ponavadi pridruži še kopica gostujočih muzikantov, na tokratnem nastopu, zadnjem z evropske turneje, pa je namišljena transmisijonarska šesterica nastopila kot trio. Tretji, za zvok zelo pomemben član, je bil električni kitarist Maz Morsink, ki je s številnimi efekti in nenavadnimi prijemi iz šeststrunskega glasbila izvabljal zvočna valovanja, polna feedbacka, odmevov in šumov. Takšni, rahlo psihedelični Morsinkovi multiplicirani zvoki so pravzaprav, čeprav dostikrat v ospredju, barvali in nadgrajevali asketsko zgrajeno okostje zmuzljive glasbe Transmissionary Six. Austin je na akustični kitari le z nekaj akordi podajal osnovno harmonijo ter s tem skrbel tudi za ritem, Moellerjeva pa se je izkazala kot neverjetno dobra pevka, performerka in vodja banda. Če so početje Transmissionary Six med drugim primerjali s krhko, melanholično zadeto godbo Mazzy Star, je na nastopu vsekakor slišno opiranje na zapuščino Velvetov. Tako v enostavnih melodijah, ki se vijejo okrog dveh ali treh ponavljajočih se akordov, kot v nalaganju novih in novih zvočnih slojev, za katere je skrbel električni kitarist. Ti so se mestoma iz odmevajočih zvočnih tekstur prelevili v psihedelična bluesovska soliranja, mestoma pa se s feedbackom približali heavy folk rocku, kakršnega igra Neil Young. Elementi bluesa in trdega folka so prišli še bolj do izraza, ko se je proti koncu nastopa trojici na odru pridružil Chris Eckmann, ki je s pianinom in električno kitaro povečal razprostranjenost odprtih zvočnih struktur.

V dodatku odlično ozvočenega nastopa, na katerem smo slišali tudi skoraj nerazpoznavno, zelo upočasnjeno različico komada Shock The Monkey Petra Gabriela, smo bili priča popolnoma sproščeni, s smehom Moellerjeve večkrat prekinjeni izvedbi komada Dream a Little. Električnemu kitaristu Morsinku je na kitari od silnih drgnjenj in udarjanj ostala le ena struna, a mu je tudi ta zadostovala za solo. Čeprav sem začetek koncerta malo zamudil, je tudi dobra ura male nočne muzike zadostovala, da se prepričam v smotrnost projekta in v samosvojost zvoka ter poetike Transmissionary Six. To je bil eden od tistih malih velikih koncertov, ki se jih še dolgo spominjamo. In odkrili smo doslej skrbno varovano skrivnost: Terry Moeller je odlična pevka. Skupini Transmissionary Six pa, čeprav daje videz zadržanih glasbenikov, uspeva ustvariti posebna občutja, nedosegljiva skupinam z veliko več kilometrine in karizme.

Mario Batelić