STRICTLY MUNDIAL

Marseille, od 26. 2. do 1. 3. 2003

Po prvih dveh izdajah Strictly Mundiala v Zaragozi in Salvadorju v Bahiji, se je festival vrnil v Evropo na »izkušeno« prizorišče godb sveta v Marseille. Organizatorji z izkušnjo Womexa '97, z vsakoletno festivalsko veselico Fiesta de Suds in z mrgolečim koncertnim dogajanjem v zapuščenih pristaniških skladiščih, predelanih v vrhunsko koncertno prizorišče, so na videz zlahka iztovorili več sto profesionalcev in 60 nastopajočih skupin. V nasprotju s sorodnim in poslu bolj naklonjenim Womexom pa jim je pod šotorska krila in cirkuško opremljena skladišča uspelo privabiti še marsejsko koncertno mladež, kot vedno zagreto za arabsko koncertno ponudbo, a z odprtim ušesom za »nedomače« godbe.

Strictly Mundial je v tretji izdaji še bolj utrdil regionalni in lokalni pristop v ustvarjanju ponudbe glasb sveta in z elegantnimi potezami sredozemski bazen z osiščem v Alžiriji in v Marseillu vsaj za štiri dni postavil na svetovni glasbeni prestol zanimanja. Ubral je dva posrečena principa izbora nastopajočih, ki sta istočasno temeljila na javnem razpisu in konkretnih prioritetah selektorjev iz različnih področij bazena. Od skupaj 600 nabranih prijav je s selektorsko ekipo najprej izbral 150 izvajalcev, dokončen izbor šestdesetih pa je prepustil provansalskemu dvojcu Bernard Aubert (Marseille) in Marie-Jose Justamond (Arles).

Kot rečeno je bil bistven del programa zasnovan na alžirski in marsejski ter oksitanski ponudbi. Skoraj vsi domači bendi so namreč prisotne nagovarjali v oksitanščini, vedno bolj priljubljenem načinu sporazumevanja med mladimi Provansalci, ki očitno ne prenašajo preveč jezikovnega vsiljevanja iz Pariza (edini uradni jezik v vseh francoskih departmajih vključno s karibskimi in polinezijskimi otoki ter Reunionom je francoščina). Med njimi sta vodila v Evropi že uveljavljena skupina Massilia Sound System z mešanico reggaeja in hip hopa ter s politično ostrimi nagovori, ki so bili kljub oksitanščini dovolj razumljivi, ter nadebudni kvartet Dupain, ki ne skriva proletarskih korenin, predvsem pa s hipnotično glasbo kaže učinkovito pot tradiciji v današnji čas.

Alžirski fokus, ki ga je med drugim omogočilo tudi leto Alžirije v Franciji, je očaral predvsem s puščavskima zasedbama. Prvo vodi odlična pevka, električna kitaristka in gembristka Hasna El Becharia, druga pa nosi ime Marzoug. Od vseh debitantov, ki jih je bilo moč prvič videti na tleh Evrope, so prav fantje iz Biskre na severovzhodu Alžirije ne samo najbolj navdušili, ampak so bili tudi na ravni najboljših profesionalnih bendov. Njihova izvedba gnave, v kateri imajo glavno vlogo dude (čekva), je presenetljiva, a hkrati mogočna in nič manj ritmično zasvojena.

Iz sredozemskega fokusa je seveda treba najprej omeniti nastop slovenske skupine Brina and String.si. Nastop je bil dober, a z napako, saj popoldanski termin ni omogočil zanimanja občinstva. Skupini se vendarle obeta zanimivo poletje v Evropi, kjer bo skupaj TerraFolk in Kataleno prvič resno opozarjala na prebujajočo se etno sceno pri nas. Vsaj delež te pripada tudi Transhistria Ensemblu Tamare Obrovac; morda celo najbolj sredozemski koncert od vseh je popolnoma upravičil povabilo in razvnel tudi domače občinstvo v nabito polni dvorani. Čeprav manj znana na Zahodu, kot si zasluži, je ne ovira, da z odrsko neposrednostjo ne bi »vžgala« celo mokre vžigalice, kaj šele že tako »zakurjene« Marsejčane. Jugo barve so zastopali še Boban Markovič Orkestar in Synthesis, makedonske pa tudi solunska zvezda Savina Yannatou, novo ime v katalogu najlepših glasov založbe ECM. Opozoriti velja še na dva izjemna intimna nastopa: izraelski trio Kol Oud Of Trio ter palestinski duet oudistov Samirja in Wissama Joubrana.Maročanka Amina Alaoui pa je bila kot vedno najslajša krema v sladokusni ponudbi Mediterana. Tokrat je predstavila sekstet in glasbo z novega albuma Alcantara, s poudarkom na araboandaluzijskem kulturnem izročilu.

In kam se je še uspešno razlival sredozemski bazen? Najprej v Baskijo k Benatu Achiariju in njegovemu triu, ki je kljub katastrofalnim razmeram za nastop (kvaril ga je didžej iz sosednje dvorane) še enkrat pokazal, da gre za neizčrpen vrelec glasbenega bogastva. Armenian Navy Band vsestranskega tolkalca in pevca Arta Tuncboyacana je armensko tradicijo vpel v jazzovski idiom in uspel. Ba Cissoko je hiperenergetični gvinejski kvartet, kjer električna kora nenehno izziva akustično, bas in kalabaš pa jima dajeta funky podporo. Najboljši ples festivala. La Cor de la Plana so spomnili na enega najlepših koncertnih doživetij, nastop korziške Tavagne na Drugi godbi 1994. Petrona Martinez je z bullerengejem iz doline reke Magdalene še enkrat nakazala na še neizkoriščeno kakovost kolumbijskih glasbenih mojstrov. Viviane N'Dour je nastopila z odličnim senegalskim bendom, kjer je mbalax tekel v potokih, žal pa je bila skupina predobra za Vivianin premalo prodoren glas. Slavnemu priimku in sorodstvu z afriškim levom bo morala še kaj dodati za svetovni uspeh. Najboljše sem prihranil za konec: Kot že nekajkrat v zadnjem času so to koncerti Danyela Waroja. Reunionska maloya postaja mainstream v Franciji, a Warojeva glasba ostaja globoka, zanosna, telesna do zadnjega diha.

Naj živi Strictly Mundial v Carigradu aprila 2004.

Bogdan Benigar