JIMI TENOR and BIG BAND

Teatro Miela, Trst, Italija, 5. 3. 2003

Jimi Tenor je eden od tistih muzikantov, ki jih na koncertnih turnejah nikakor ne smemo zamuditi, še posebej, če se gibljejo tako blizu Slovenije. Že tako ali tako je bera tovrstnih koncertov v naših krajih zelo ubožna, zato je nujna odprava v bližnji Graz ali Zagreb, od koder so nam prav tako poročali o odličnih nastopih kozmičnih Fincev. Jimi Tenor ob tej priložnosti promovira novo ploščo Higher Planes, ki je marca izšla pri nemški založbi Kitty Yo in se kot običajno ukvarja z mešanico skrajnega kiča, ironičnih glasov, orkestralnega jazza in retro elektronike, ki se ji včasih pošteno strga. Takrat začne Jimi z jezikom in zobmi trpinčiti sintetizator Moog in doživljati ekstatične izpade. Album Higher Planes je zanj nekakšna prelomnica – ne glasbeno, ampak logistično, saj je že njegov predzadnji album Utopian Dream izšel pri založbi Sahko, ki je izdala njegov prvi album, vse skupaj pa je posledica skrivnostne prekinitve sodelovanja z angleškimi neodvisneži Warp Records. Za njih je Jimi snemal od sredine devetdesetih let naprej, zgradil je posebno glasbeno mineštro in se na koncu podajal v vedno bolj orkestralne vode. Sedaj nastopa s skoraj popolnoma akustičnim ansamblom, kjer je elektronike le za vzorec, pa še ta je lahko zelo arhaična in starinska. Oder Teatra Miela je že na prvi pogled izdajal, kaj nas čaka. Poleg glasbene šare, analognih sintetizatorjev in priročnih efektov je ljubiteljem tirolske (in očitno tudi finske) estetike v oči najbolj padla plastična jelenja glava, ki je krasila Jimijev ornament: gotsko notno stojalo s pritrjenimi svečami, ki so gorele med koncertom in z drugimi svetlobnimi efekti ustvarjale občutek tribalnosti in transerske zamaknjenosti. V Big Bandu nastopa desetčlanska mešanica tipičnih Fincev – vsaj na »blond« pogled – in temnopoltega kitarista. Instrumentalni arzenal vsebuje: dva pozavnista, dva vsestranska saksofonista (pohvaliti moram basovske saksofone, ki pa zaradi ozvočenja morda niso prišli dovolj do izraza), potem so zraven še dva trobentača, bobnar, tolkalec, že omenjeni kitarist, njegov kolega na basovski kitari in še enajsti član – Jimi Tenor, ki je uporabljal sintetizatorje, flavto, saksofon in vse druge naprave, med katerimi moramo še posebej omeniti kozmični disk (s svetilko in mikrofonom ustvarja funky kozmične zvoke, ki jih sicer slišimo v znanstvenofantastičnih filmih iz petdesetih let) in že dobro znano škatlo hrupa. Koncert se je začel z nekaj bigbandovskimi točkami, ki so mešale gradivo z aktualnega albuma Higher Planes in starejše pesmi; te so doživele nekaj odrskih adaptacij in so zelo posrečeno postale bolj akustične in analogne, kot so na nosilcih zvoka. Jimi Tenor je Big Band namenil plesu, tipični so zatripani začetki pesmi, kjer se Tenor zazdi še bolj kozmičen in vesoljski kot njegov edini veliki vzornik, Sun Ra. In zares se Jimi po Sunu Raju ne zgleduje le z glasbo, ampak so neverjetno svetleči in kičasti tudi kostumi nastopajočih. Sledi podroben opis garderobe: člani big banda so bili oblečeni v bele obleke s svetlečimi se modrimi pregrinjali, na prsih pa so imeli obvezen medaljon z napisom Jimi Tenor Big Band. Tudi pri Jimiju je podoba delovala, kot je treba. Nosil je zelo teatralen površnik tigrastega vzorca, deviško belo obleko, na njegovem nosu pa so kot običajno slonela gigantska očala, ki smo jih vajeni že od prej. Paradoks, ki ga je po mojem mnenju zaznal le del publike, je v tem, da koncert niha med popolno neresnostjo in popolno resnostjo. Pri bendu v resnici ne moremo ločiti, ali so samoironični ali pa morda nekateri izmed njih zadevo le jemljejo resno. Seveda so bili vsi skupaj zelo dobro razpoloženi: edini zadržek je bila njihova vidna utrujenost, posledica približno dvomesečne turneje, ki se je z nastopom v Trstu že prevesila v drugo polovico.

Omenili smo, da se je Jimi Tenor večinoma držal novega gradiva z nekaj izjemami, ki so epilog našle v izboru večnih hitov, ki jih je ponudil proti koncu nastopa. Sugardaddy je bil verjetno najbolj intenziven kos koncerta, čeprav je številčna pihalna sekcija tudi drugod poskrbela za dovolj žive energije, moči in vznemirjenja – pa naj bo skladba mirna ali rockovska fuzija. Sugardaddy je bil tisti del koncerta, ko je Jimi Tenor padel v pravi »uničevalni feeling«, čeprav resničnega vrhunca na žalost nismo doživeli. V Trstu smo torej doživeli dopadljiv koncert Jimija Tenorja in njegovega terasnega orkestra, in če bi ga zamudili, bi se moral pošteno udariti po prstih. To mogoče nakazuje potrebo, da bi tovrstne bende slišali tudi v Sloveniji: mogoče celo na festivalih, kot je Druga Godba, saj delujejo podobno, kot recimo Japonci Shibuzashirazu. Vse je pač namenjeno dobri zabavi s pošteno dozo avantgarde, retro jazza in bleščečih kostumov. O Jimiju Tenorju in njegovem Big Bandu torej le pohvalno – mene je uspel popolnoma prepričati.

Jure Matičič