BORIS KOVAČ IN LADAABA ORCHEST

Cankarjev dom, Ljubljana, 10. 2. 2003

Ustvarjanje vojvodinskega skladatelja in saksofonista Borisa Kovača smo imeli v teh krajih priložnost redno spremljati: s projektom Ritual Nova, s katerim je nastopil že leta 1985 na prvi Drugi godbi, nato pa tudi z drugimi projekti. Navsezadnje je v času jugoslovanske vojne nekaj let živel in ustvarjal v Sloveniji ter tukaj sodeloval s takšnimi imeni, kot so Godalni kvartet Enzo Fabiani, koreograf Iztok Kovač in skupina Sedmina. Značilnost Kovačevih glasbenih iskanj že od začetka njegovega ustvarjanja je multidisciplinarnost. Ta je še toliko bolj kot v mešanju žanrov razvidna v povezovanju glasbe z drugimi umetnostmi in v postavljanju glasbe v zgodovinsko določen družbenopolitičen in kulturen okvir. Takšna kontekstualizacija zvočnega dogajanja je morda še najbolj jasno in veliko bolj komunikativno kot v prejšnjih projektih, zavezanih komorni klasični glasbi, prišla do izraza v njegovi zadnji zasedbi, s katero je nastopil v Cankarjevem domu. Že ime zasedbe – kajti vojvodinski glasbenik ničesar ne prepušča naključju ali neangažirani spontanosti – je napeljevalo na vsebino in sporočilo dodelane in domišljene glasbene predstave, ki smo ji bili priča. Ime zasedbe LaDaABa Orchest je Kovač namreč skoval iz začetnih zlogov pojma La Danza Apocalypsa Balcanica. Glasbo zasedbe pa je definiral kot glasbo za zadnji, apokaliptični ples pred koncem sveta. Kovač nas čisto resno sprašuje: »Predstavljajte si, da bo do konca sveta samo še ena zvezdna noč ..., kaj bi storili?«

Nastop je vojvodinski umetnik zasnoval kot koreografsko izdelan kabaretni plesni glasbeni dogodek. S številnimi nagovori in napovedmi je Kovač peljal maloštevilno, a hvaležno publiko po stvarnih in imaginarnih poljih, presečiščih zgodovinskega dogajanja na Balkanu. Ob glasbi je poplesaval, na trenutke že kar norel, se pačil in delal grimase ter z dvignjenimi rokami in skoki nakazoval spremembe ritma ali konec komada. Ob tem je ves čas skrbno in natančno vodil glasbenike, ki so mestoma prevzemali teatraličnost nastopa; v nekem trenutku je denimo kontrabasist stopil v ospredje odra, se slekel do pasu in zaplesal. Za ples je bil zadolžen tudi gostujoči plesalec, ki je v neki pesmi nenadoma vstal iz avditorija, prišel pred oder ter izvedel nekaj sodobnih plesnih figur in ugriznil v burek, s katerim si je Kovač pomagal pri napovedi komada Oktoberburekfest.

Ja, Kovač je poziv na poslednji ples začinil z burekom in s črnim vinom, a je perfidno poskrbel, da nas pete niso zasrbele. Ritualni ples, h kateremu nas je pozival, je bil bolj klic k aktiviranju možganov, k poplesavanju misli. Kovačev apokaliptični balkanoidni tango namreč le redko preide v vihravost, radoživost ali razposajenost. Tudi takrat, ko se z orkestrom Titanik zažene v drn in strn, je veselica vedno nedokončana, pomanjkljiva ali kar grobo prekinjena. Enkrat jo spremlja trpek priokus, drugič spet jo orkester nagloma prevesi v žalobnost, neskončno melanholijo, na trenutke celo v kaotično improvizacijo. Kot v imenu zasedbe Orchest manjka zadnji zlog »ra«, tako tudi v Kovačevi lucidni in introspektivni viziji konglomerata balkanskih in evropskih godb ves čas manjkajo katarza, izčiščenje, oddih, razplet in srečni konec glasbene zgodbe. Boris Kovač, ki glasbo misli in živi ter vedno znova izprašuje svoje in naše bivanje v glasbi in z njo, je s tem nastopom znova dokazal, da je eden redkih, ki mu uspeva v izrazu z lahkoto združevati apoliničnost in dionizičnost, sladko in grenko, resno in smešno plat človeškega bivanja. Takšen dosežek je toliko bolj vreden občudovanja, če vemo, da to dosega z minimalnimi, skromnimi zunajglasbenimi sredstvi.

Mario Batelić