Letnik: 2003 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: BIGor

TURBO AC’s

Sreda, 7. maja 2003, Orto klub, Ljubljana

Punk in za njim še hardcore je v času obstoja obeh oznak dobil že toliko podznakov (beri: žanrov), da od tega boli glava. Kje so časi, ko sta bila punk punk in hardcore hardcore? Kje so časi, ko sta bila najpomembnejša lokalna skupnost in regionalno povezovanje s fanzini, z dopisovanjem z večkrat uporabljeno znamko in ko se je scena gradila od znotraj? Ne glede na današnjo lažjo komunikacijo in sploh dostopnost do same glasbe se danes gradijo scene od zunaj, a ob medijskem potvarjanju in tekočih trakovih šablon z visoko naklado še vedno obstajajo majhne, lokalne in med seboj povezane scene. Nad njimi preži kapital, ki samo čaka, kdaj bo »vletel«, pobral smetano in zbežal, zato so korenjaki, ki ne čakajo na dobro vilo, ampak sami gradijo lastno pot in kopičijo lasten kapital, toliko bolj privlačni in za množice, ki živijo po diktatu višjih sil, celo snobistični. Mednje sodijo tudi newyorški Turbo AC’s, ki so v nekaj letih skupnega dela postali skoraj kultno ime underground punkovske mreže. Ob kopici različnih izdaj in sodelovanju pri mednarodni kompilaciji Smells Like Spring, na kateri so tudi naši Dicky B. Hardy, ter na turneji Vans Warped leta 1999 so Turbo AC’s obranili branike žlahtnega uličnega punka v ameriški verziji. Brez težav jih postavimo ob bok Rancid in veteranom Social Distortion, pri katerih se niso le veliko naučili, ampak so kalifornijski optimizem posadili tudi v urbano newyorško grudo. Vedno spevni in hitri ter polni domišljije prepletajo navdušenost nad surfom in rockabillyjem ter pri tem ne izdajo punka, ampak nas vračajo k neobremenjenosti dobrih starih časov, ko se ni preveč razmišljalo, ampak se je dolgčas preganjal z nabijanjem. Še ostrejši in bolj nabriti so postali z albumom Automatic, ki morda brez trdoglavega Blaga Dahlia iz Dwarves za producentsko mizo sploh ne bi bil takšen, kot je, a to sploh ni važno pred njihovim ljubljanskim nastopom. Pomembneje je, ali se bo mlado punkovsko pleme odzvalo nanje ali bo že spet tistih nekaj ostarelih glav »čupalo« in se spraševalo, kaj je narobe s potomci? Morda res ni nič narobe z Avril Lavigne in s Sum 41, a kaj, ko so tako nedotakljivi, tako umetni, da si lahko tudi tetoviranje zamenjajo. Za Turbo AC’s ne potrebuješ zaslona, lahko si jih privoščiš tudi v Ljubljani, in to v živo!

BIGor