THE COSMOSAMATICS

Klub Gromka, Metelkova mesto, Ljubljana, 16. in 17. 3. 2003

V ljubi nam Gromki se nam je ponudila redka priložnost, da lahko dva večera zapored poslušamo isto zasedbo. Priložnost je bila še toliko dragocenejša, kajti na odru se je mudil saksofonist Sonny Simmons, v šestdesetih letih sopotnik najvidnejših jazzerskih osebnosti, kot so Eric Dolphy, Elvin Jones, John Coltrane, Archie Shepp in Charles Mingus. Simmons se je po soustvarjanju tega morda najpomembnejšega obdobja za moderni jazz umaknil z glasbenega prizorišča. Odsoten je bil kar dvajset let, z glasbo pa se je začel znova ukvarjati leta 1994. Pri nas se je oglasil z zadnjim projektom, kvartetom The Cosmosamatics, v katerem igrajo še bobnar Jay Rosen, Michael Marcus, ki je pihal v sakselo in basovski klarinet, ter Tarus Mateen z akustičnim basom, ki v jazzu ni ravno pogosto prisoten.

The Cosmosamatics so že v uvodnih skladbah prvega »špila« pokazali, da so band z odlično usklajenostjo, eden tistih, ki ne sloni le na izrazni moči in karizmi vodje zasedbe – v tem primeru Simmonsa –, pač pa na seštevku vložkov vsakega glasbenika posebej. Izkazali so se tudi kot odlični poznavalci zgodovine jazza in drugih žanrov od gospela prek bluesa do funka, saj so prvine slednjih večkrat pronicale iz skladb, bogatih z referencami, ali pa semtertja kar s specifičnim ritmom in razpoloženjem tvorile okostje glasbenega dogajanja. Zgodba zase je nanašanje na jazzovske velikane. To je bilo prisotno v neposrednih posvetilih in predelavah – na primer v izjemno subtilni in s precej svobodno vizijo zaigrani (čeprav z vso spoštljivostjo do izvirnika) klasiki Round Midnight Theloniousa Monka -, še bolj pa v sami srži organiziranja skupinskega zvoka. Lep dokaz za povedano sem doživel na drugem koncertu, ko sem imel pri neki skladbi občutek, da sem odpotoval kakih petdeset let v preteklost in da poslušam Charlieja Parkerja, po odigranem komadu pa je Simmons povedal, da je bil komad, avtorsko delo Michaela Marcusa, posvečen prav Parkerju. Ameriški kvartet je predstavil več obrazov ustvarjanja. Če se, denimo, na prvem večeru Simmons sploh ni dotaknil angleškega roga, je zato v uvodu v drug, veliko bolj ubran in neposreden večer, iz njega izdatno izvabljal lirične, premišljujoče zvoke. Liričnost je kmalu zamenjala udarnost, ki jo je na trenutke krasila skorajda surova ostrina. Nekatere skladbe so bile precej bopovsko klasične, s poudarkom na ritmiziranih pasažah izrazite, ponavljajoče se nosilne melodije, ki jih je potem vsak član razvijal in peljal po svoje. Precej več pa je bilo skladb, ki so slonele na drugačnih principih in izžarevale drugačno razpoloženje. Šlo je za svojevrstno ritualno, s svečano intoniranostjo podprto iskanje transcendence v glasbi. Takrat sta prišli do izraza izjemna komunikacija med člani banda in zavidljiva usklajenost, še zlasti slišna v nenadnih prekinitvah komadov, ritmičnih zasukih in vijugastih solističnih izletih, spremljanih z izostreno, pozorno napetostjo članov. The Cosmosamatics niso nikoli igrali »preveč«, nikoli niso zašli v prenasičenost zvoka. Nasprotno, po izjemno energičnih delih, denimo v intenzivnih dialogih dveh pihalcev, je vedno prišlo do zasuka, bodisi v zapletene in zahtevne, navdihnjene solistične parte ali v spremembo ritma ali v oboje! Dvojno druženje z njimi je minilo v hipu, kar je znamenje odličnih koncertov. V Gromki smo jih sicer videli že veliko, a se gostovanje The Cosmosamatics gotovo vpisuje med najboljše tam slišane godbe.

Mario Batelić