Letnik: 2003 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Katarina J.

GARMARNA

Sobota, 31. maja 2003, Druga godba, Križanke, Ljubljana

Po nekajletnem premoru (nekateri se verjetno še spomnite nastopa skupine Triakel izpred treh let) bomo na letošnji Drugi godbi lahko zopet obrnili novo poglavje v zgodovini sodobnega skandinavskega folka. Z mrzlimi arktičnimi vetrovi bo k nam zaneslo Garmarno, ta trenutek eno najbolj vročih skupin na švedski folk sceni.

To, da smo lahko za njen nastanek hvaležni samemu Shakespearu, ni docela iz trte zvito. Stefan Brisland-Ferner, Gotte Ringqvist in Rickard Westman so se nad starimi napevi in glasbili navdušili ob švedski uprizoritvi Hamleta leta 1990 in že kar naslednji dan ustanovili trio. Čez dve leti sta se jim na rockovskem festivalu pridružila bobnar in tolkalec Jens Höglin ter takrat še gostujoča pevka in violinistka, kasneje pa redna članica Emma Härdelin.

Potovanje v osrčje srednjeveških balad mračnih nordijskih krajin, kjer prežijo volkodlaki, troli, ukleti ljubimci, zlobne čarovnice, klativitezi in cela plejada čudotvornih bitij, je ob zvokih violin, viole, kitare in buzukija spremljala bera nenavadnih staroveških akustičnih glasbil (lutnje, drumljic, violinske harfe, lajne), med katerimi se je sprehajalo Emmino dražestno petje. Tako ritualno kombiniranje arhaičnega in novodobnega je že ob izidu prve male zgoščenke dodobra ogrelo pregovorno hladne Švede.

Časa za spanje na lovorikah pa ni bilo. Po uspešni promociji ploščka so se koncerti namnožili kot gobe po dežju in podjetni mladci in mladenka so pričeli razvijati revolucionarno zvočno strukturo, ki naj bi kontinuiteto obrusila z robovi današnjega časa. Tradicija brez referenc sedanjosti je mrtvo tkivo, tega so se v Garmarni že na začetku delovanja zelo dobro zavedali. Namesto da bi živeli v preteklosti, ki je niso razumeli, so se raje oprijeli tistega, kar nam ponuja svet globalnih komunikacij. S prvim pravim albumom, imenovanim Vittrad, ki je izšel spomladi leta 1994, so akustične dimenzije na osnovi moderne elektronike (vzorčnega nasnemavanja, sintetičnega ritmiziranja) še dodatno poglobile in razširile že tako mnogoplastno osnovo progresivnega folk rocka. Navdušenje domače in mednarodne javnosti, ki je sledilo, je bilo nepopisno. Album je bil na švedskih grammyjih nominiran za najboljši folk album leta 1995. Prestižno nagrado, z njo pa nadvse uspešne mednarodne turneje po ZDA, Japonski in dobršnem delu Evrope, jim je že naslednje leto prinesla nova plošča Guds Spelemän. Izvrstnega sprejema sta bili deležni tudi Vedergällningen (1999) ter Hildegard von Bingen (2001), na kateri so se spopadli z zahtevnim prirejanjem glasbene in pesemske zapuščine opatinje Hildegarde iz 12. stoletja. Fenomen Garmarna je postal opisljiv le še v superlativih. V malih mojstrovinah se urejen svet tradicije spogleduje z »Apokalipso zdaj!«, morilske balade z rockovsko in triphopovsko produkcijo, transcendentalno s podzemskim, Pentangle z Led Zeppelin in Massive Attack.

Če vas zanima, kako se sliši nordijska folk muzika, ki je filozofsko mrakobna, obenem pa vroča, čutna in eterična, se boste dišečega majskega večera znašli v njenem objemu, še preden vas vilinska bitja odpeljejo neznano kam.

Katarina J.