Letnik: 2003 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Jure Matičič

CHICAGO UNDERGROUND TRIO

Jazz abonma, Cankarjev dom, Ljubljana, 22. 3. 2003

Najprej zelo osebna opazka, da je trojica deloholikov, ki muzicirajo pod imenom Chicago Underground Trio, od mnogih obiskovalcev jazzovskega abonmaja zahtevala precejšnjo pripravljenost za širjenje zvočnih obzorij in pogledov na klasično podobo jazzovske glasbe. Njihovo izvajanje namreč nikakor ni bilo tradicionalno jazzovsko, saj trojica zelo nazorno širi omejitve, ki jih postavlja njihova trenutna zasedba: bas, bobni in kornet. Takšno izogibanje jazzovskim kanonom (čeprav bi bilo lahko prav to početje zelo jazzovsko) lahko konec koncev izpeljemo tudi z omembo njihovih sodelovanj pri žanrsko raznolikih zasedbah, ki se vrstijo od postrocka do skorajda elektronskih solo projektov vodje skupine, Roba Mazureka. Vsaj nekaj od naštetega se po logični enačbi zrcali tudi pri zasedbi Chicago Underground Trio, ki so jo na koncertu v Cankarjevem domu sestavljali že omenjeni Rob Mazurek na kornetu in elektroniki, Chad Taylor na bobnih in Noel Kupersmith na kontrabasu in elektroniki. Za albumske zapise, ki izhajajo pri legendarni založbi Delmark, se zasedbi pridružuje še kitarist Jeff Parker, ki ga tokrat v prid nekakšni izčiščenosti in jasno definirani obliki, ki je verjetno peljala v bolj disidentske vode, ni bilo zraven. Moram priznati, da mi kitara kot jazzovski instrument ne ustreza najbolj, zato verjamem, da izčiščeni trio ponuja več avtentičnih jazzovskih užitkov, pa čeprav ga zvočno dopolnjuje elektronika.

Že z uvodnimi takti so Chicago Underground Trio pokazali, da njihovi nastopi sicer zrcalijo gradivo, ki ga poslušamo na ploščah, v marsičem pa ga tudi nadgrajujejo, tako da je končni rezultat nekaj povsem drugega. Začetek njihovega ljubljanskega nastopa je bil glede na bolj ležerne, nokturne občutke na albumih neverjetno hiter, energičen in celo vročičen. Ker ni bilo prisotne Parkerjeve kitare, se je vse skupaj zdelo veliko bolj free jazzovsko, v nadaljevanju nastopa, ki je po mojem štetju trajal približno uro in pol, pa so se tempo in občutki vztrajno spreminjali. Trio je igral neposredno in agresivno, na trenutke so zašli v popolno zvočno obskurnost, potem pa se spet zlili nazaj v prijetno skupinsko skladanje. Takšne menjave občutkov so se dogajale domala ves čas nastopa. Komunikacija med trojico je odlična. Predvsem je bilo zaznati majhne namige, ki pa frontmena Mazureka nikakor niso postavljali na mesto dirigenta, kot se sicer pri avtoritetah rado zgodi (dober primer bi bil nedavno videni Sonny Simmons). Od prostih godb je trio zlagoma prehajal v subtilne manevre, ki so jih običajno spremljali elektronski zvoki, ustvarjeni s prenosnimi računalniki Mazureka in Kupersmitha. Po svoje smo tisti, ki poleg jazza »obrajtamo« tudi elektronsko glasbo, pričakovali veliko večji angažma elektronike, ki pa je bila ob standardnih jazzovskih partih malce pomaknjena v ozadje. Ob popolnoma korektnem igranju fenomenalnega in očitno dobro razpoloženega Taylorja na bobnih, inovativnega Mazureka na kornetu in vsestranskega Kupersmitha na basu je prav to tisti del koncerta, ki je deležen kritike.

Jazz in novodobna elektronika imata verjetno že od prvega srečanja velik komunikacijski problem, ki ga jazzerji in elektroničarji rešujejo na različne načine. Chicago Underground Trio so na ploščah pokazali veliko domiselnih rab avantgardne elektronike, ki je na trenutke plesno ritmična, lahko pa zaide tudi v bolj avantgardne in abstraktne vode. Na njihovem koncertu smo bili najpogosteje deležni prvega, ritmičnega pristopa, ki je služil le kot uvod v mirnejše dele koncerta, ki so se okoli lepo programiranih, pridušenih lo-fi ritmov razvili v konkreten akustični nastop. Pri tem je najbolj zmotila stratifikacija jazzovskega in elektronskega, ki še vedno ni postavljeno na isto raven kot akustična virtuoznost jazzovskih glasbenikov. Verjetno se skozi »staromodno« (mišljeno v dobrem pomenu, da nakažemo razliko med akustičnimi instrumenti in bolj novodobnimi računalniki) igranje veliko bolje izvajajo improvizacijske prvine, brez katerih pač ni poštenega jazzovskega koncerta, toda vendarle bi tudi elektroniki kazalo priznati resnejšo vlogo. Eden od načinov, kako to doseči, je bolj aktivno manipuliranje zvoka z računalnikom, ki smo ga ob sicer odličnem nastopu pogrešali v Cankarjevem domu. Elektronski ritmi so služili le kot neobvezujoč uvod, ki ga je običajno spremljalo Mazurekovo izvajanje. Pri tem je zvok korneta inteligentno opremil z efekti, ki so še poudarjali ločnico med akustičnim in elektronskim. Na koncu sta se glasbeni eklekticizem in igranje z različnimi pristopi vendarle stekla v neko dokaj sprejemljivo celoto, pri kateri pa lahko zaznamo nastavke za prihodnja raziskovanja. Predvsem bi si želel samostojnega človeka na elektroniki, ki bi ob standardni akustični zasedbi poskrbel za bolj interaktivne rabe računalnika.

Med zanimivejše dele nastopa Chicago Underground Tria pa niso sodili le kreativni manevri Mazureka, Taylorja in Kupersmitha, ampak tudi prednosti in omejitve, ki jih pri tovrstnih nastopih prinaša Štihova dvorana Cankarjevega doma. Najprej moram pohvaliti centralno postavitev nastopajočih, ki sicer nudi zelo slab pregled nad celotnim dogajanjem in sproža dvome o kvaliteti zvoka, po drugi strani pa nudi lep vpogled v delo glasbenikov. Lahko smo na primer spremljali dogajanje na zaslonih računalnikov, del dvorane pa je lahko z zanimanjem - od zadaj - opazoval sposobnosti bobnarja, ki so, moram priznati, zares navduševale. Sklepna misel ob koncertu zasedbe Chicago Underground Trio torej izraža željo po malce več angažiranosti elektronskih elementov, ki pri siceršnji zvočni inovativnosti in svežini ne prihajajo dovolj do izraza, povzemajo pa odličnost in večplastnost nastopa. Verjetno lahko samo čakamo na naslednji prihod katere od multiaktivnih čikaških zasedb, ki v marsičem odpirajo oči in pomenijo stalen dotok kvalitetne jazzovske godbe v naše kraje.

Jure Matičič