27, ISIS

Channel Zero, Metelkova mesto, 29. 3. 2003

Končno, smo rekli. In počasno, umirjeno, skoraj countryrockovsko predskupino 27 v Channel Zeru postavili pred težko nalogo: kako zadržati pozornost in zanimanje polnega kluba, saj je večina obiskovalcev prišla poslušat po zvoku, slavi in referencah mnogo težje someščane Isis.

Ko se je presenečenje ob nepričakovani lahkotnosti 27 poleglo in je hrup bolj ali manj prezirljivih opazk utihnil, se je izkazalo, da nastop 27 vžge ne zgolj zaradi pevkinega polnega in toplega glasu, ki je božal naše uhlje, temveč tudi zaradi spretne in izvirne igre prstov drugega kitarista, Ayala Naorja, ki je na strune pripel številna pomagala, učinke, ki so v dobro ozvočenem klubu zapolnili vse kotičke z milino. Če je kdo pomislil, da je trio 27 nastopal v okrnjeni obliki in je bil ritem glasbe vnaprej posnet in pridan, je treba reči, da se je čisto v prvih vrstah pred odrom na trenutke dalo ugledati tudi senčno figuro bobnov in nekoga, ki zelo pozorno spremlja kitarsko dvojico pod sijem umetne luči.

Glasbo 27 bi morda še bolj kot v Channelu prijalo poslušati v zavetju kakega kavča, ovitega v zeliščni dim. Sodeč po vonjavah, so se obiskovalci koncerta dobro preskrbeli z opoji narave, meni pa se je ves čas zdelo, da vonjam indijske palčke. Ustrezale so »plemenski« muziki lončenih piščali, ki so jo na odru pustili 27 po končanem nastopu in tako ublažili nestrpno pričakovanje Isis.

Preden je bostonska peterica prvič udarila po strunah, se je pod odrom zgostila vrsta dečkov, ki so se radovedno nagibali prek odra, da bi videli, s kakšnimi aparaturami Isis poleg pričakovanih bobnov, dveh kitar, basa, sintetizatorjev in grla ustvarjajo to bobnečo svetlobo. Dečki iz Zagreba, Čakovca, celo Splita, Udin, Ajdovščine, Kranja, Maribora in drugih mest, kjer se hardkor ne samo posluša, temveč tudi igra, smo opazili zapletene povezave različnih kitarskih efektov in povezav s sempli na sintetizatorju. In si želeli, da bi v klubu ne bilo odra, temveč bi vsi, nastopajoči in poslušalstvo, stali na istih tleh, se tudi s telesi prepletli v klobčič enosti, ki so nam ga Isis podarili. Posebej v prvem delu nastopa.

Po številnih nastopih iztekajoče se evropske turneje so pesmi z zadnje plošče Oceanic v Channelu dobile drugačno podobo, včasih komaj še primerljivo z zasuki posnetkov. Na koncertu smo slišali tudi nekaj starejših del. Če se na ploščah iz različnih obdobij občutno sliši izboljšana produkcija, vse večja prefinjenost zvoka pa na plošči Oceanic zelo izstopa, so bile na koncertu razlike manjše, saj nastop v živo pač nikoli ne more reproducirati vseh plasti, posebej tistih nežnejših, ki delajo glasbo Isis tako prostorsko, tako težko opredeljivo, da se je pri besednih opisih najlažje zateči k metaforiki valujoče vodne mase morja.

V komadu Weight sta se Isis pridružila še kitarist in pevka ter kitaristka skupine 27; v zasedbi štirih kitar, sintetizatorja v funkciji kitare, bobnov ter pevčevih odmevajočih krikov in nežnega odzvanjanja Marie Christopher so ustvarili peklensko valovanje, ki je ustoličilo vrhunec koncerta.

Potem, nekje v zadnjih dvajsetih minutah nastopa, se je podoba celovite, vseobsegajoče zvočne gmote razbila na koščke, ki jih je bend s težavo spet zlepil tja do končnega, noiserskega izteka v tišino. Težave so bile tehnične narave in eden od pevčevih efektov za kitaro uničen, to sicer ne bi smelo vplivati na zlitje posameznih glasbil v en sam tok. Vendar pa se mi je zdelo, da odtlej Isis niso zveneli samo razglašeno, temveč je izza perfekcionizma čudežnih efektov zvenela, naj se sliši še tako čudno, zgolj in samo oblika. Oblika ponavljajoče se strukture njihove glasbe je v tistem hipu izgubila hipnotičen in mističen pridih ter se razpustila v trmasto vztrajanje pevca, da se koncert na vsak način konča po načrtu, ne glede na to, da soigralcem očitno ni prijalo, pa tudi valovanje in drhtenje dečkov pod odrom se je zasidralo v nejeverno čakanje.

Koncert so Isis sklenili z enim od signalov s prejšnje EP plošče, ki se je v živo iztekel v čudovit noise, v drgetanje kitar, ki jim je moč pripisati valujoč ritem, ne da bi se bobnar dotaknil paličic. Opisan zaplet se je morda zasidral samo v moje misli, saj ga pričevanja navdušenih prijateljev, rekoč, da so pravkar doživeli naj-naj-najboljši koncert, vsekakor niso potrdila. Potrdilo pa se je pričakovanje mnogih, da bodo Isis na ljubljanskem nastopu prebili zvočni zid običajno nezainteresirane in pasivne publike. Po koncertu se mi je zdelo, da se vsakdo čuti dolžnega izreči svoje misli in čustva, in morda je prav to tisto najlepše, kar glasba lahko ustvari, posreduje, pretoči.

Tea Hvala