ROBOTOBIBOK

Petek, 23. maja 2003, Jazz Cerkno, Cerkno

Letošnji cerkniški jazz festival bo gostil pri nas še dokaj neznane Poljake Robotobibok. Naj vas ta neznanost ne zavede na misel o nevrednosti. Ne, ne. Robotobibok so pač po stažu še dokaj mlad bend, pa tudi dejstvo, da prihajajo iz države vzhodno od Slovenije, jim ni ravno v pomoč v naših krajih, kamor, vemo vsi, bendi z Vzhoda zaidejo dosti bolj poredko kot tisti z Zahoda. Žal, saj se tam pogosto skrivajo pravi glasbeni biseri, med katere nedvomno sodi tudi peterica iz Wroclawa.

Robotobibok so nastali leta 1998, kitarist Maciek pa o članih benda napol v šali napol zares pravi, da so še zelo mladi, zato je njihova preteklost zelo čista in v bistvu nezanimiva: tako glede sodelovanj, stranskih projektov kot tudi škandalov. Zato pa je toliko bolj zanimiva njihova sedanjost, ki obsega nastope na mnogih jazzovskih festivalih doma, ogrevanje publike pred izvajalci, kot so Nils Peter Molvaer in Chicago Underground Duo, ter celo obisk Amerike, kjer so se ustavili med drugim tudi v newyorški Knitting Factory ter washingtonskem Velvet Loungu.

Robotobibok je bil sprva kvartet, ki je združeval saksofonista Adama Pindura, kitarista Macieka Baczyka, kontrabasista Marcina Ozoga in tolkalca Kubo Sucharja. V takšni postavi so fantje pred tremi leti posneli prvenec Jogging, ki so ga izdali pri lastni založbi Wytwornia Om. Že takrat se jim je v dveh pesmih pridružil trobentač Artur Majevski, ki je kasneje postal tudi enakopraven član Robotobiboka.

Po definiciji je robot stroj, ki mehansko opravlja neko delo. Ko opravlja delo, je v gibanju. Gibanje je vsekakor ena izmed lastnosti, ki določajo glasbo Robotobibok. Gibanje kot valovanje, kot naraščanje in padanje, stopnjevanje in umirjanje ter nenehno nakazovanje vrhunca: eksplozije, ki je ni in ni, ker je tik pred zdajci preprečena. Robotobibok vseskozi dajejo občutek, kot da jih skozi glasbo nosi neka nevidna sila, ki izvira v kozmosu. Morda je ta sila v sedemdesetih letih pobegnila Weather Report, Passport, Milesu ali pa celo Jarru in se naselila v Robotobibokovcih? Ali pa je pobegnila iz moderne postrokovske kovačnice, skupaj z željo po nadgradnji kozmičnega zvoka z rabo drugih sodobnih prijemov? Ne glede na to, od kod prihaja, je moč, s katero napaja glasbo, neizmerna, vrhunec glasbe same pa je njena celota, zlepljena iz raznolikih delov: kozmičnega fusiona, odtrganega breakbeatovskega bobnanja, nezemeljskih zvokov, ustvarjenih z analognim moogom in arpovim odysseyem, dramatičnih pihalskih improvizacij ter sexmobovskega kontrabasa. To morda označuje drugi del imena benda – obibok v poljščini pomeni nekaj takega kot brnenje. Robotobibok: brnenje, povzročeno zaradi gibanja.

Osrednja vloga v Robotobiboku nedvomno pripada akustični, zelo ritmični tolkalski in kontrabasovski sekciji, ki pa ni požrešna in sebična, pač pa velikodušno daje prostor in čas tudi drugim glasbilom, katerih melodije se igrivo prepletajo, združujejo in ločujejo ter ustvarjajo v nasprotju s svojo igrivostjo pravzaprav nekoliko meditativno, na trenutke že kar mračnjaško ozračje. To je posledica »robotsko mehanskega«, večkratnega zaporednega ponavljanja istih melodij ter dramatičnih in strašljivih spremljevalnih zvokov iz analognih sintetizatorjev. Ta dramatičnost je na drugem albumu Instytut Las, ki je izšel letos, zopet pri založbi Wytvotnia Om, še stopnjevana, in človek nikakor ne more mimo asociacij, ki ga kljub modernim prijemom Robotobiboka vedno znova napeljejo na konec šestdesetih in v sedemdeseta leta ter do misli, da bi bila takšna muzika odlična podlaga za kakšne takratne Jamese Bonde, Mission Impossible in podobne kriminalke.

O Robotobibok se širi glas, da so v živo enkratni. Zdaj imate priliko, da jih preverite v živo prvič tudi pri nas.

sKabina