NED ROTHENBERG

Petek, 23. maja 2003, Jazz Cerkno, Cerkno

Ponedeljek, 26. 5. 2003, Druga godba, Cankarjev dom, Ljubljana

Historično gledano solistično koncertno pojavljanje še najbolj pritiče klavirju. Ta trditev je šolski primer omejenosti obzorja s plašnicami, ki nam jih je natikal nekdanji šolski izobraževalni sistem. Današnji čas take trditve seveda ne zdrži. In če pogledamo le saksofon in pihala, vidimo, da jo je povozil tudi že pretekli čas. Mislim, da je ena prvih solističnih jazzovskih skladb za saksofon Picasso Colemana Hawkinsa iz leta 1938. Sledila sta Sonny Rollins in Eric Dolphy, nato pa morda najzaslužnejši saksofonski solist – Anthony Braxton, ki leta 1968 posname dvojni solistični album For Alto. In s tem se pot solističnemu saksofonu odpre. Steve Lacy, Roscoe Mitchell, Oliver Lake, Evan Parker in mnogi drugi. Z Nedom Rothenbergom pa smo v stiku s sedaj najbolj svežim pihalnim solizmom.

Njegovi solistični koncerti, v katerih se ne omeji le na primarni altovski saksofon, temveč razpihuje tudi klarinet, basovski klarinet in japonsko flavto šakuhači, so zadnjih 20 let svojevrstno doživetje, ki je bledo ujeto tudi na nekaj solističnih plošč (The Crux, Leo records, 1993; Intervals, Animul Records, 2002). Četudi so plošče le bled odsev živega porajanja godbe, pa vendar tudi ti solistični plošči kažeta Rothenberga kot pihalca, ki suvereno obvlada klarinet, bas klarinet in šakuhači, a prvenstveno ostaja altovski saksofonist. Kot takega smo ga tudi spoznavali: najprej v pionirskem dvojnem bendu Double Band, pa Power Lines in v zadnjem času v Trio Sync. Takrat zanimivi saksofonist, ki me je še najbolj prepričal z energičnim, mladostno brezkompromisnim Double Bandom, kjer je pomembno prililo olje na ogenj prav podvajanje glasbil (dva saksofona, dva basa, dva bobna), se v solističnih projektih poglobi v samo zvočno materijo do te mere, da ta skoraj razpade. Mikrotonalnost, ki v mnogih skladbah povsem zakrije nam priljubljeno uglašenost, mu ob odličnem obvladanju krožnega dihanja omogoča hoditi med stereotipskimi predstavami o zvoku pihal, ki je zasidran v naši podzavesti. »Razglašenost«, posrečen delovni izraz za mikrotonalnost, pa je ob multifoniji pihalnega zvoka ena poglavitnih sestavin Rothenbergove solistične godbe, a ne edina. Med povsem eksperimentalnimi skladbami se znajdejo tudi dokaj klasične zvočne konstrukcije, ki z repetitivnostjo fraze in dinamičnim niansiranjem prepričajo, da je moč v glasbi imeti rad tudi le enostavne gradnike, ki se v logičnem zaporedju nizajo skozi slušno zavest. In da je možno tudi s temi »primitivnimi« gradniki izraziti velik del ustvarjalca samega. To pa je poglavitno Rothenbergovo vodilo solističnih projektov: raziskovati in izražati sebe ter svoj odnos do zvoka, brez nepotrebnega motečega prilagajanja soglasbeniku, brez klišejskega poudarjanja že tako conditio sine qua non odlične tehnike in obrtniškega artizma. Seveda tako poglabljanje v zvok zahteva zbranost ne le glasbenika, temveč tudi poslušalca, še posebej, ker Rothenberg solističnih projektov nikoli ni zasnoval v slogu »pokaži, kaj znaš«; to je pogosto, a plehko zlorabljanje instituta solistične igre. Njegovi solistični projekti so torej redko slišano iskanje notranje esence glasbe, ki se najčisteje prikaže prav v solistični igri, kjer ni mašil, kjer ni odrske dramaturgije, kjer odpove vidna animacija. Ostaneta le Ideja in pot do nje. Morda je prav ta askeza tista, ki dela vredne solistične saksofonske projekte tako redke. Rothenbergovi so zagotovo eni vrednejših.

Rok Jurič