Zakulisja glasbenih odrov (3. del)

Najbolj ogroženi: pianisti

Izziv glasbene medicine je zdraviti probleme glasbenikov, za katere se niti ne ve natančno, ali so psihosomatskega izvora ali zgolj fizične poškodbe. Ena takih poškodb je fokalna distonija, ki lahko povzroči prekinitev kariere koncertanta za daljši čas ali tudi za vedno, saj absolutne rešitve za njeno ozdravitev številnim poskusom navkljub še vedno niso našli.

»Tega se zelo dobro spominjam. Bila je zadnja vaja z orkestrom. Igrali smo Mozartov klavirski koncert v d-molu. Obožujem ta koncert, igral sem ga že vsaj dvajsetkrat z različnimi dirigenti. Že na začetku prvega sola v prvem stavku sem ugotovil, da se je v moji desni roki nekaj spremenilo. Moj mezinec se je dotaknil dveh tipk naenkrat, ko sem igral prvi interval, oktavo. To se mi ni zgodilo še nikdar poprej. Ko sem v nadaljevanju igral šestnajstinke, sem občutil pomanjkanje kontrole v prstancu in mezincu. Zdelo se mi je, kot da sta ta dva prsta ubrala čisto svoj življenjski stil. Vajo sem opravil z mnogo napora. Mislil sem, da je vse skupaj posledica dolge vožnje z letalom in časovnega zamika. Povrh vsega je moja biološka ura takrat kazala štiri zjutraj. Popoldne sem koncert preigral počasi in glasno, in takrat nisem imel nobenih težav. Kakšno olajšanje! Toda kakor hitro sem poskusil igrati v originalnem tempu, sta se mi prstanec in mezinec začela spodvijati navznoter, kot da bi močni magneti vlekli prstne blazinice proti dlani. Bil sem čisto obupan. V paniki sem spremenil prstne rede in poskusil igrati težke pasaže samo s tremi prsti. Nekako sem preživel nastop, toda začela se je moja Kalvarija.« (C.P., nemški koncertni pianist)

Simptomi so tipični za tako imenovano fokalno distonijo, imenovano tudi poklicni krč (occupational cramp). Proces se lahko razvija zelo počasi ali pa pride nenadoma, posledice pa so običajno vedno iste: glasbeniki skušajo z dodatnim vadenjem odpraviti nenadno pomanjkanje kontrole gibov (obrazne mišice pri pihalcih in trobilcih, pri vseh glasbenikih pa predvsem gibi rok oziroma prstov), a postanejo stvari zaradi tega še slabše. Toliko huje pa je, ker jih kljub dolgoletnim poskusom ne znajo pozdraviti niti zdravniki: nihče namreč ne ve zagotovo, kaj povzroča poklicni krč. Do zgodnjih osemdesetih so bili namreč zdravniki prepričani, da je to posledica psihološke motnje, nakar se je skupina zdravnikov v Londonu odločila, da je to neke vrste možganska okvara. Toda problem še vedno ni bil rešen.

»Odprl sem usta in rekel: 'Aaaaaaa.' Preverili so mi krvni tlak, analizirali urin, preiskali obe notranji ušesi, potolkli po prsih, in končno, testirali možgane. ('Možgani so v redu!' mi je z veseljem sporočil tehnik, 'ničesar ni tam!') In moja roka? 'To je nevrološko,' so mi pojasnili, in električne igle so navalile na živce in mišice, da bi našle znake blokad, vozličkov, poškodb, bolezni. Nobenih anomalij?Žal, ne morem vam pomagati. In spet k naslednjemu zdravniku …«

Takole se je Gary Graffman spominjal svojih poti od zdravnika do zdravnika, ko je skušal najti vzrok svojim težavam z desno roko. Vsak zdravnik mu je dal drugačno diagnozo – odvisno od njegove specializacije, pa naj je šlo za bolezni raka ali Parkinsonovo bolezen. Graffman (rojen 1928) je bil že tri desetletja poznan ameriški pianist ruskih staršev, ki je koncertiral z najbolj zahtevnim klavirskim repertoarjem; toda leta1979 so ga težave z desno roko prisilile, da se je začel ukvarjati z drugimi področji umetnosti in med drugim postal celo direktor in kasneje predsednik Curtisovega glasbenega instituta v Filadelfiji, na katerem se je tudi sam šolal. Leta 1993 pa se je ponovno vrnil na oder, vendar odtlej igra le repertoar, napisan za levo roko.

Podobno je svoje težave rešil tudi pianist Leon Fleisher, vendar je on zaradi fokalne distonije izkusil še več grenkih preizkušenj, njegov problem z roko pa se je posplošil kar v 'Fleisherjev sindrom'. Fleisher, še en ameriški pianist, je kmalu potem, ko so ga slavili kot pianistično odkritje stoletja, leta 1962 začel trpeti zaradi mezinca na desni roki, ki je postajal šibek in se sam od sebe začel zvijati navznoter. Telo mu je v bolečinah govorilo, naj neha igrati, toda tega ni mogel sprejeti; v to je bil nazadnje prisiljen, a ta odločitev ga je stala razpada družine, začel pa je tudi razmišljati o samomoru. Toda končno je spoznal, da ima rad glasbo, in glasba je še vedno obstajala, postal je učitelj klavirja, se naučil dirigiranja in začel koncertirati z repertoarjem za levo roko. Toda ideja, da bi igral z obema rokama, ni nikdar poniknila. Vse je poskusil – od akupunkture, hipnoze, masaže mišičnih tkiv (mioterapije), steroidnih injekcij do raznih mazil in še in še. Leta 1981 je šel na operacijo – žal z napačno diagnozo sindroma karpalnega kanala. Zato je bil tudi uspeh le kratkotrajen. Z velikim pompom in televizijskim snemanjem je bil nato napovedana njegova vrnitev 'dvoročnega' pianista, ki pa se je, žal, končala z razočaranjem; Fleisher je lahko nadaljeval le s koncertiranjem za levo roko. Ključno zanj pa je bilo leto 1995, ko je odkril 'rolfing'. Ta terapija uporablja globoko, zelo bolečo masažo, ki razteza mišična tkiva in pravilno namesti sklepe in mišice. Z njeno pomočjo je Fleisher že v nekaj tednih lahko igral običajen pianistični repertoar in kmalu potem, tokrat brez velikih najav v medijih, igral na koncertih. Že januarja naslednje leto je igral v Carnegie Hallu in kritik v New York Timesu je povzdigoval »njegov pianizem, ne le njegov pogum«. Po tridesetih letih je Fleisher spoznal, kako močan je postal v letih napora: »Pred tem sem bil le pianist, ki je igral z obema rokama. To, kar se mi je zgodilo, je razširilo obzorja mojega življenja, moje zavedanje in mojo humanost.«

Fleisher in Graffman nista osamljena primera. Graffman je marca 1986 v članku z naslovom »Doktor, mi lahko posodite uho?« zapisal: »Nihče noče ranjenega pianista. Tako ali tako je preveč zdravih. Priznati težave je kot skočiti in krvaveti v vodi, napolnjeni s piranjami.« Toda Fleisher in Graffman sta veliko pomagala 'ranjenim'. Prvi korak je bil, ko sta javno priznala težave. V nedeljskem New York Timesu jih je junija 1981 objavila Jennifer Dunning v članku »Ko pianistovi prsti več ne ubogajo«; v ponedeljek so že od osmih zjutraj zvonili telefoni in glasbeniki z vseh koncev Amerike so tožili o podobnih težavah. Izguba nadzora v hitrih pasažah, spodvijanje prstov, neizenačeni trilerji, 'zlepljeni' prsti na tipkah, izguba nadzora obraznih mišic – ambažure in mišic jezika pri pihalcih in trobilcih. Pri pianistih se največkrat pojavi izguba koordinacije palca na desni roki in zaradi tega oteženo igranje lestvičnih pasaž, nagajati začneta tudi prstanec in mezinec, ki se samovoljno spodvijata. Pri pihalcih najbolj trpi roka, ki podpira instrument in hkrati igra instrument – pri klarinetistih in oboistih je to desna roka, leva pa pri flavtistih. Toda lahko so simptomi fokalne distonije zelo očitni pri igranju klarineta, povsem pa izginejo, ko isti klarinetist začne igrati saksofon. Zgodilo se je celo, da sta dva pianista imela težave, ko sta igrala po tipkah, narejenih iz slonovine, plastične tipke pa niso predstavljale nobene ovire.

Ko so v raziskavah primerjali glasbenike z ostalimi poklici, pri katerih so potrebni precizni gibi prstov – kot na primer zobozdravniki, kirurgi, pisatelji, so ugotovili, da fokalna distonija najizraziteje nastopi pri glasbenikih. Igrati glasbeni instrument na profesionalnem nivoju pomeni znati uporabljati najbolj prefinjene senzomotorične gibe. Natančni gibi so ves čas pod nadzorom tako tistega, ki igra instrument, kot njegove publike. Zlasti v izvajanju klasične glasbe zahodne civilizacije je zelo malo svobode pri izbiri pravilnih gibov, povrh vsega pa visok standard v obvladovanju tehnike instrumenta ne dovoljuje nikakršnih površnosti. Zato so najbolj prizadeti klasični instrumentalisti (81%) in med njimi je več moških kot žensk (78%). Najbolj so na udaru pianisti (34%) in kitaristi (28%): oboji tudi največ časa porabijo za vadenje – običajno vsaj štiri ure dnevno. Sledijo jim godalci (15%, med njimi noben kontrabasist) in pihalci (tudi 15%). Med njimi je kar 65% solistov, 20% jih obenem tudi poučuje, 5% je orkestrskih glasbenikov, 3% študentov, 5% pa je amaterskih glasbenikov. Profesor, doktor medicine, nevrolog in nevrobiolog Eckart Altenmüller, direktor Instituta za glasbeno fiziologijo in medicino odrskih umetnosti na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Hannovru, ki je naredil to raziskavo (1995 – 96), se je ukvarjal tudi s tipom osebnosti najbolj prizadetih. Praviloma so to ljudje, ki izjemno ljubijo glasbo, so ambiciozni, perfekcionisti in hočejo imeti vse pod kontrolo. Na razvoj simptomov fokalne distonije vpliva tudi dedni dejavnik, pa tudi razne bolečine, ki jih je pacient občutil že pred tem. Tehnična spretnost pa se povrh vsega začne razvijati že v zgodnji otroški dobi, zato je precej odvisno tudi od učitelja, kako dobro bo naučil učenca pravilnega igranja, ki mu kasneje kljub obilici vadenja ne bo povzročalo bolečin.

Fokalna distonija sploh ni bolezen moderne dobe, sodobni pianisti so imeli svoje predhodnike že v 19. in 20. stoletju. Wanda Landowska, Artur Schnabel, Aleksander Skrjabin, Ignacy Friedman, Sergej Rahmaninov, Ignacy Paderewski, Klara Schumann, Glenn Gould, Michel Beroff in Richard Goode so tudi med njimi. Zgodovinski je primer Roberta Schumanna. Njegov oče je že zgodaj postal invalid; tako je možno, da je njegov Robert imel že dedne predispozicije za fizično šibkost; zaradi hude fizične težave pa je njegova sestra pri petnajstih letih naredila samomor. Schumann je tudi že zgodaj v otroštvu trpel zaradi močne izvajalske anksioznosti, zaradi česar je tudi začel piti alkohol. Njegove tehnične predispozicije pianista so bile tudi slabe: v mladosti je imel nekaj klavirskih lekcij pri Wiecku, kasneje pa je tudi vadil zelo nesistematično, tudi po več ur brez premora. Poleg tega je prebolel vrsto bolezni, bil povrh vsega hipohonder in ljubosumen na svojo ženo Klaro, ki je bila boljša pianistka od njega. Da bi okrepil svoje prste, si je izmislil tudi mehanske pripomočke, ki naj bi mu pomagali, a si je s tem naredil samo trajno škodo. Težave, ki jih je opisal, so tipične za fokalno distonijo: »Kadarkoli sem moral premakniti svoj četrti prst, se je celo moje telo začelo zvijati v bolečini in po šestih minutah prstnih vaj sem čutil neznosne bolečine v svoji roki, da sem bil popolnoma uničen.«

Manj znan pa je Skrjabinov primer. Resna poškodba roke že med študijem na moskovskem konzervatoriju ga je prisilila, da je nehal koncertirati in se je zato posvetil komponiranju, četudi se je nadejal kariere koncertnega pianista. Svoje psihične bolečine je prelil v sonato s posmrtno koračnico in jih tudi opisal: »Najbolj žalosten dogodek v mojem življenju …težave z roko. Ovira do mojih najvišjih ciljev: blišča, slave. Nepremostljiva, kakor so mi povedali zdravniki. To je bil moj prvi resni poraz v mojem življenju … Čeprav sem sicer dvomil, da ne bom nikdar ozdravel, pa je bila to vendarle moja najtemnejša ura … Jokal sem in preklinjal usodo ter boga. Skomponiral Prvo sonato s posmrtno koračnico.«

Gary Graffman je bil prvi, ki je javno priznal svoje težave v osebni izpovedi (v že omenjenem članku Doktor, mi lahko posodite uho? iz leta 1986). S tem pa se nikakor ni mogel soočiti Paderewski, ko je imel težave med koncertno turnejo pozimi 1891 – 1892 v ZDA. Turnejo je sponzoriral Steinway and Sons in zato je Paderewski moral ves čas igrati na njihove klavirje. V zameno za 107 koncertov v 117 dneh in 86 družabnih večerij po koncertih mu je bila v pogodbi obljubljena visoka vsota denarja. Seveda se je zaradi natrpanega urnika Paderewskega kmalu začela lotevati kronična utrujenost, povrh vsega pa je bilo zelo težko igrati na takratne steinwaye: ton je bil čudovit, a zahteval je veliko fizično moč. Roke so ga začele boleti, zato je prosil Steinwayeve tehnike, da bi mu nekoliko omilili napetost v mehaniki tipk. Vendar mu tega niso omogočili na januarskem koncertu v New Yorku, ko je šel na oder takoj po prihodu in pred tem ni mogel preizkusiti klavirja. Toda Paderewski ni vedel, da je bil klavir prav ta dan restavriran v tovarni in ker uglaševalec ni vedel za dogovor, je mehaniko preveč intenziviral. Kmalu po uvodnih akordih je Paderewski spoznal, da je nekaj narobe. Nekaj se je zgodilo v njegovi roki in sledila je neznosna bolečina, ki jo je moral prenašati do konca koncerta. Kljub zdravnikovemu nasvetu, po katerega je šel takoj po nastopu, naj začasno neha s koncertiranjem, je nadaljeval: če je hotel denar, je moral v celoti izpolniti določila pogodbe. Sezono je resda končal z močnimi bolečinami v prstu, a k sreči sta masaža in počitek delovala.

Vsi seveda niso imeli take sreče kot Paderewski: Fleisher, Graffman in podobni so še vedno fenomen, s katerim se ukvarjajo zdravniki in glasbeniki – terapevti glasbene medicine. Nekateri pianisti, kot recimo Glenn Gould, za katerega tudi obstajajo sumi, da je imel fokalno distonijo, si skušajo rešiti probleme kar sami. Ob branju Gouldovega dnevnika, opazovanju njegove tehnike igranja in spoznavanju tehnik pravilne drže pri igranju instrumenta pa bomo prihodnjič spoznavali, kako se lahko skušamo ogniti neprijetnim posledicam.

Damjana Zupan

Viri in literatura:

- Journal Of The Isstip, No. 4, november 1987: Ostwald, P.F.: What Happened to Schumann's Hand?

- Isstip Journal, No. 9, oktober 1998: Wilson, F., MD: Glenn Gould's Hand; Altenmüller, E., Prof. Dr.: Causes and Cures of Focal Dystonia in Musicians; Grindea, C.: Fleisher Syndrome.

- Sen, J.: Playing the Piano: Playing with Fire? A study of the Occupational Hazards of Piano Playing; A Dissertation submitted in partial fulfilment of the requirements for the degree of MA in Music, CITY University, Music Departement, London, 1991 (dizertacija je dosegljiva tudi na internetu)

Spletne strani:

http://seattletimes.nwsource.com/html/healthscience/134672409_musicians13.html

http://pianomap.com

http://www.bodymap.org/articles/artpianistinj.html

http://www.celloheaven.com/disabled/graffman.htm

http://www.phillymusic.org/stars/1997graf.html

http://www.curtis.edu/html/10100.shtml#d

http://www.21stcenturyradio.com/forms/11-fleisher.html