Kozmična Amerika

Memphis in blues

(Predavanje z izvirnim naslovom Memphis and the blues, ki ga je imel David Evans v okviru festivala Druga godba 2003)

Na začetku dvajsetega stoletja je Memphis zaslovel kot »rojstni kraj bluesa« in ta sloves je ohranil do današnjih dni. Skušam dokazati, da je to povsem zasluženo, piše David Evans. Danes ni mogoče povsem natančno reči, kdaj je bila izvedena prva bluesovska pesem. Blues je nastal kot zvrst ljudske glasbe in njegovi najzgodnejši izvajalci so ostali anonimni. Vendar ni dvoma, da je bilo eno izmed središč te glasbe v vsem 20. stoletju območje zahodnega Tennesseeja, vzhodnega Arkansasa in Severnega Mississippija, ki je danes znano kot Srednji jug Združenih držav. Včasih to območje preprosto imenujejo »Delta«.

To je zelo rodovitno območje in močno usmerjeno v poljedelstvo, zlasti v pridobivanje bombaža. Večino te poljščine pridelujejo na velikih plantažah in v prvi polovici dvajsetega stoletja so na njih delali predvsem črnci. Mnogi so bili vključeni v sistem »sharecropping«, v katerem so najemali majhne kose zemlje in od lastnika med letom dobivali minimalna sredstva za življenje, plačali pa so mu z deležem pridelka, ko so pobrali bombaž ; ponavadi so za najem zemlje dali polovico, sredstva, ki jim jih je dal za preživljanje med letom, pa je lastnik odtegnil od druge polovice. V takih razmerah večina delavcev na koncu ni dobila ničesar.

Memphis je v središču tega območja. Leži ob reki Mississippi približno na pol poti med New Orleansom in St. Louisom. Je edino večje mesto v krogu s polmerom približno 150 ali 200 milj. Poleg tega, da leži ob največji ameriški reki, se v njem križajo železniške proge in ceste, ki vodijo v vse smeri. V novejšem času so tam zgradili mednarodno letališče in postavili vodstvo družbe FedEx, največje paketne pošte na svetu. Tako je Memphis pomembno distribucijsko središče za različne vrste proizvodov, že od nekdaj pa je tudi distribucijsko središče za ljudi in njihove kulturne proizvode, tudi glasbo. Pritegoval jih je iz okoliškega podeželja in jih uvajal v druge dele Amerike in v svet. Memphis je torej imel idealno lego, da je sprejel bluesovske tradicije s Srednjega juga in jih preoblikoval, »embaliral« in posredoval v druga mesta in pokrajine.

Memphis je bil ustanovljen leta 1819 kot trgovska postojanka ob reki Mississippi. Sprva je rasel počasi, vendar je v 1830. letih postal majhno naselje in v 1850. mesto. Kot pri drugih ameriških mestih je njegovo prebivalstvo naraščalo z velikim prilivom priseljencev, zlasti Nemcev, Židov in Ircev. Ameriško državljansko vojno (1861-1865) je preživel brez večjih izgub ali opustošenja in po njej še naprej rasel. V tem obdobju ni nič nakazovalo njegovega poznejšega glasbenega pomena. To se je spremenilo z epidemijama rumene mrzlice v letih 1878 in 1879, ki sta zmanjšali število prebivalcev za kako četrtino in spodbudili veliko priseljencev k odhodu. Ko si je Memphis v 1880. in 1890. letih opomogel, je pravzaprav postal drugačno mesto in rast njegovega prebivalstva je odtlej temeljila predvsem na priseljevanju iz okoliškega podeželskega območja. Priseljevali so se predvsem revni črnski in belski kmetje, pa tudi ljudje, ki so obogateli kot lastniki plantaž in podjetij, povezanih z gozdarstvom, železnicami ter graditvijo nasipov. Večina priseljencev je s podeželja bežala pred revščino, črnci pa tudi pred rasnim nasiljem, ki je v 1890. letih in na začetku dvajsetega stoletja doseglo vrh. Zdelo se je, da mestno življenje s solidarnostjo gosto naseljenih skupnosti daje zaščito pred njim. To obdobje nasilja se je ujemalo s prvimi pojavi bluesa kot prepoznavne glasbene zvrsti. Novi priseljenci so svojo podeželsko ljudsko glasbo prinašali v rastoče mesto, tam pa se je kmalu preoblikovala v novo zvrst zabavne glasbe.

Kako je zvenel najstarejši ljudski blues v Memphisu, ne moremo vedeti povsem natančno. Vse do poznih 1920. let ta glasba ni bila posneta, pa tudi pisnih podatkov iz tistega časa je malo. Vendar je spomin nanjo ohranjen v poznejših pričevanjih nekaterih glasbenikov in na njihovih ploščah. Furry Lewis[1] se je rodil v Greenwoodu v Mississippiju, na območju Delte, v 1890. letih in prišel s starši v Memphis, ko je imel sedem let. Do prve svetovne vojne je nenehno potoval med Memphisom in Delto, nato se je stalno naselil v mestu. V Memphisu je po večini igral na hišnih zabavah in na cestah za napitnine, včasih pa je tudi potoval iz mesta z »medicinskimi šovi«, v katerih je s svojimi nastopi delal reklamo za zdravila, ki so jih prodajali potujoči »zdravniki« v majhnih naseljih.

Ljudski izvajalci bluesa so se priseljevali v Memphis v vsem dvajsetem stoletju in poživljali glasbo v mestu. Vse do 1960. let sta večino privabljala v mesto ista dejavnika, revščina na podeželju in rasno zatiranje. Ti priseljenci so postali gonilna sila vrste razvojnih faz memphiškega bluesa, kot se je uveljavil v svetu zabavne glasbe. Te razvojne faze so dokumentirane na posnetkih bluesa v vsem dvajsetem stoletju, zlasti na komercialnih posnetkih. Čeprav so se starejši slogi ohranili tudi pozneje, lahko zgodovino memphiškega bluesa v grobem razdelimo na šest obdobij:

1. obdobje profesionalizacije od okoli leta 1907 do srede 1920. let, ko je blues cvetel na vodvilskem odru in v notnih izdajah;

2. obdobje vnovične uveljavitve ljudskega bluesa, ki so ga komercialno posneli med letoma 1927 in 1930;

3. »črno obdobje« 1930. in 1940. let, v katerem je zelo malo dokumentov o kakršni koli bluesovski dejavnosti v Memphisu;

4. obdobje električnega bluesa v 1950. letih;

5. obdobje »soulovskega bluesa« 1960. in 1970. let, ki se je ujemalo z vnovičnim odkritjem starejšega ljudskega bluesa;

6. obodbje sodobnega bluesa, ki se pokriva z nostalgično zopetno oživitvijo bluesovske četrti ob ulici Beale.

Poklicni glasbeniki, zabavniki, skladatelji in glasbeni poslovneži v Memphisu so hitro spoznali komercialne potenciale bluesa. Do leta 1910 je hitro rastočemu črnskemu prebivalstvu mesta služilo že vsaj osem vodvilskih gledališč v dveh četrtih, od katerih je bila ena znamenita Beale Street. Blues so do tistega leta že vključili v varietejsko zabavo, ki so jo ponujala ta gledališča. Med pevci, ki so nastopali v Memphisu leta 1910, so bili Trixie Butler, Papa Too Sweet, Laura Smith, Estelle 'Sister' Harris in Edna Hicks, ki so pozneje snemali gramofonske plošče, ob njih pa tudi pevca in pianista Kid Love in Baby Seals, ki nista dobila priložnosti za snemanje. Istega leta je lastnik gledališča Savoy Fred Barraso ustanovil verigo gledališč Tri-State Circuit in prek nje mnoge od naštetih glasbenikov zaposlil v Memphisu in različnih naseljih in mestih ob Mississippiju. S tem jim je zagotovil stalno delo v središču bluesovskega območja. To je bila prva profesionalna koncertna mreža za črnsko zabavo in bluesovska glasba je bila ena njenih osrednjih repertoarnih točk.

Približno v istem času se je v Memphisu začelo razvijati tudi glasbeno založništvo in ni presenetljivo, da se je kmalu začelo ukvarjati predvsem z bluesom. Vodilni glasbeni založnik v Memphisu v prvem desetletju dvajsetega stoletja je bil O. K. Houck, ki je imel glasbeno trgovino v mestnem središču. V tem desetletju je izdajal največ not za popevke in klavirske rage. Eden od njih, Bulldog Rag, ki ga je leta 1907 napisala Geraldine Dobyns, tajnica in glasbena demonstratorka v Houckovi trgovini, vsebuje dvanajsttaktno bluesovsko vrstico, ki je s ponovitvijo zadnjih štirih taktov raztegnjena na šestnajst taktov. To je najstarejši dokument o bluesu v Memphisu, skrit v ragtimeovski melodiji, ki jo je napisala bela avtorica. Da nam misliti, da je bil blues v tistem času »v zraku« in je bil zvok, ki ga je večina meščanov dobro poznala.

Leto 1907 je tudi prvo, ko se je v memphiškem mestnem imeniku pojavilo ime afro-ameriškega dirigenta in skladatelja W. C. Handyja. Handy je že pred tem spoznal blues v mississipski Delti in tam dosegel uspehe s priredbami ljudskih bluesovskih melodij za svoj orkester, ki so ga sestavljali šolani glasbeniki. Nato je prevzel orkester v Mempisu in tam na isti način kmalu dosegel še večji uspeh. Handyjev orkester so najeli, da je igral za politično kampanjo E. H. Crumpa, ki je leta 1909 kandidiral za župana Memphisa z obljubo, da bo odpravil kockanje in druge »podzemne« dejavnosti ob ulici Beale. Handy je nekje slišal pesmico, ki je kritizirala Crumpovo politiko, in jo priredil za svoj orkester kot instrumentalno skladbo. Pod naslovom Mister Crump je doživela uspeh in pomagala Crumpu do zmage na volitvah. Tri leta zatem, leta 1912, je Handy to melodijo izdal pod naslovom The Memphis Blues, pri tem pa je prvotni melodiji skladbe Mister Crump dodal dve dvanajsttaktni bluesovski kitici. Skladba je postala nacionalna uspešnica, še posebno, ko je leto pozneje neki poklicni newyorški stihopisec zanjo napisal besedilo, v katerem je hvalil Handyjev orkester in ga povezal z Memphisom in novo glasbo, imenovano »blues«. Vendar so Handyja ogoljufali za avtorske pravice, ko so ga premamili, da je svoj avtorski delež prodal za majhno vsoto, preden je zvedel, da je skladba postala uspešnica. Na posnetku Memphis Bluesa v izvedbi skupine The Virginians iz leta 1922 slišimo, kako je ta skladba zvenela v izvedbi zabavnega plesnega orkestra.

E. H. Crump je ostal pomembna politična osebnost v Memphisu skoraj petdeset let in pesem o njem so peli še naprej.[2]

Prodaja avtorskih pravic Memphis Bluesa je bila za W. C. Handyja grenka izkušnja in leta 1913 je s finančnim partnerjem Harryjem Paceom ustanovil Pace and Handy Music Company. Ta družba je kmalu postala znana kot »The Home of the Blues«. V naslednjih petih letih je Handy izdal več bluesovskih uspešnic, ki jih je napisal sam ali pa drugi avtorji, tako črni kot beli. Kot Barrassova veriga gledališč Tri-State Circuit je tudi Handy uveljavljal vlogo Memphisa kot distribucijskega središča za blues. Največjo uspešnico je dosegel leta 1914 s St. Louis Bluesom. Na posnetku te pesmi iz leta 1925 je Handyjev skladateljski talent združen z izjemnima talentoma pevke Bessie Smith in njenega spremljevalca na kornetu Louisa Armstronga.[3]

Handy je leta 1918 zapustil Memphis in preselil svojo založbo v New York. Privabil ga je blišč središča ameriške glasbenozaložniške dejavnosti, iz Memphisa pa so ga odgnale tudi težave, ki jih je imel v tamkajšnjih bankah pri najemanju posojil za širitev svoje dejavnosti, rasistično ozračje, ki ga je kljub njegovemu uspehu še naprej ohranjalo v statusu drugorazrednosti, ter nezadovoljstvo med člani njegovega orkestra. Takšne težave so pestile ustvarjalne glasbenike v Memphisu še v naslednjih letih in mnoge pregnale iz mesta. Po Handyjevem odhodu so nekateri skladatelji poskušali posnemati njegov uspeh. Dirigent Charles H. Booker, ki je nekoč igral v enem izmed Handyjevih orkestrov, je ustanovil glasbeno založbo s Howardom Yancyjem na Beale Streetu ter ob koncu 1910. in na začetku 1920. let izdal več bluesovskih pesmi. Tudi beli dirigent Bob Miller je ob Beale Streetu odprl glasbeno založbo in na začetku 1920. let izdajal bluesovske skladbe v nizu African Opera. Njegove pesmi je posnelo več črnskih vaudevilskih bluesovskih pevk. Tako Booker kot Miller sta sredi 1920. let sledila Handyju v New York. Booker je kmalu utonil v pozabo, Miller pa je spremenil glasbeno usmeritev in doživel uspešno kariero kot skladatelj in izvajalec countryja in westerna. W. C. Handy je leta 1926 izdal knjižno zbirko bluesa, leta 1941 pa avtobiografijo z naslovom Oče bluesa. Ta častni naslov je nosil do smrti leta 1958. Ob Beale Streetu so v njegovo čast leta 1931 poimenovali park, v katerem so leta 1960 postavili bronast kip. Hišico, v kateri je nekoč stanoval v Memphisu, so preselili na vogal Četrte ulice in Beale Streeta in nagrade, ki jih vsako leto podeljuje Bluesovska fundacija za dosežke v bluesu, se imenujejo po njem.

V vsem tem času, ko je memphiški blues prihajal do ameriških in svetovnih poslušalcev v obliki tiskanih izdaj, je bilo mogoče zvok ljudskega bluesa slišati v Memphisu na ulicah in hišnih zabavah v afroameriških četrtih. Vendar gramofonske družbe te vrste bluesa niso snemale, ker so menile, da prihaja iz najrevnejših slojev in torej ni kupcev zanj. Toda ob koncu 1920. let so bile gramofonske družbe prisiljene iskati nove trge zaradi konkurence radia in zvočnega filma. Nova električna snemalna oprema je bila primernejša za snemanje na terenu in gramofonske družbe so uvedle »terenska snemanja«, na katerih so iskale nove nadarjene glasbenike zunaj svojih glavnih studiov v New Yorku in Chicagu. Med letoma 1927 in 1930 je pet gramofonskih družb organiziralo enajst snemanj v Memphisu in vsako je trajalo teden ali dva. Posnele so blues, jazz, gospel, country in priljubljene lokalne glasbenike. Večino bluesa bi lahko označili kot »ljudski blues« - nekateri izvajalci so živeli v majhnih naseljih in na podeželju zunaj Memphisa ter prišli od tam v mesto na snemanje. V tistem obdobju so gramofonske družbe že imele izoblikovano prodajno politiko, v okviru katere so večino bluesovskih izdaj tržile kot »rasne plošče«, ki so bile naprodaj samo v prodajalnah za črnske kupce. Večina belih Američanov ni poznala široke palete in kakovosti te glasbe. Kljub temu so plošče memphiških glasbenikov v okviru omejitev trga »rasnih plošč« distribuirali po vsej državi in tako so pomagale nekaterim lokalnim bluesovskim glasbenikom pri njihovih karierah. Na njih so bili bluesovski posnetki solističnih izvajalcev s kitaro in klavirjem, duetov dveh kitar in tercetov kitara-klavir-mandolina ter majhnih ansamblov, ki so bili znani kot »jug bandi«. Te skupine so navadno sestavljale kombinacije ene ali dveh kitar, orglic, kazuja in vrča (angl. jug; op.ur.), ki so ga uporabljali kot basovski instrument. Glasbenik je ustvarjal zvoke z usti, vrč pa uporabljal kot rezonator.

Te gramofonske plošče nam omogočajo, da slišimo ne le zvok ljudskega bluesa v Memphisu med letoma 1927 in 1930, ampak tudi zvok te glasbe iz desetletje ali dve starejše dobe, kakor se je ohranil v tradicionalni glasbi teh izvajalcev.[4]

Memphis Minnie (Lizzie Douglas) je bila ena priljubljenih pevk na cestah in je nastopala v duetu z možem Kansas Joejem McCoyem, oba pa sta igrala kitari. Kariero je nadaljevala v Memphisu in Chicagu vse do srede 1950. let.[5] Štiričlanski Memphis Jug Band in duet Memphis Minnie in Kansas Joe sta značilna primera malih skupin glasbenikov, ki so se v tistem času zbirale v južnih mestih in kombinirale svoje podeželske glasbene sloge v tekmovanju z bolj prefinjenimi glasbenimi ansambli, na primer jazzovskimi. Te skupine so začele postavljati zgodnje temelje sodobnih bluesovskih zasedb. Drugi glasbeniki pa so še naprej nastopali kot solistični bluesovski pevci, ki so se sami spremljali z instrumentom in ohranjali zvok podeželskega ljudskega bluesa v mestnem okolju. Eden izmed njih je bil Robert Wilkins, ki se je priselil v Memphis okoli leta 1915 iz bližnjega Hernanda v Mississippiju. Sredi 1930. let je opustil blues in se vključil v cerkev, zatem pa je celo postal pridigar in pevec gospela.[6]

Do leta 1930 je Amerika zabredla v globoko gospodarsko krizo, ki je trajala vse do konca desetletja. Vse gramofonske družbe so kmalu bankrotirale. Ko so se pod novimi lastniki počasi začele pobirati, so zmanjšale število terenskih snemanj na Jugu. Zaradi tako spremenjene politike je bilo v naslednjih dvajsetih letih v Memphisu le eno terensko snemanje. Leta 1939 so posneli štiri male skupine lokalnih glasbenikov in v vseh so bili glasbeniki, ki so prej delali v jug bandih. Vendar na teh ploščah ne slišimo vrča. Namesto tega sta se dve skupini razvili v smeri popevkarskega urbanega bluesa in vključili instrumente, kot so altsaksofon, klarinet, trobenta, kontrabas (string bass) in bobni.[7] (nadaljevanje prihodnjič)

David Evans, memphiška univerza

prevod: Lojze Javornik, priredba: Jane Weber

[1] Evans kot primer navaja skladbo Falling Down Blues v slogu »drsne« kitare, kakršen je bil v zgodnji dobi bluesa v Delti široko razširjen. Pri tem slogu glasbenik drsa po strunah kitare z nožem, vratom steklenice ali kakšnim drugim gladkim trdim predmetom in ustvarja tožeč, jokajoč zvok (1927).

2 Tu je Evans zavrtel odlomek prvega posnetka pevske izvedbe te melodije, ki jo je leta 1927 posnela skupina The Beale Street Sheiks - duet, v katerem sta nastopala Frank Stokes in Dan Sane. (Primer 3: Beale Street Sheiks, Mister Crump Don't Like It (1927)).

3 Primer 4: Bessie Smith, St. Louis Blues (1925).

4 Na posnetku iz leta 1929 Memphis Jug Band izvaja skladbo Tired of You Driving Me. Ta skupina je igrala na cestnih vogalih za napitnine in na zasebnih zabavah, izletih in v trgovinah. Bila je enako priljubljena pri črnskem kot pri belskem poslušalstvu. (Primer 5: Memphis Jug Band, Tired of You Driving Me,1929).

5 Memphis Minnie na posnetku iz leta 1930 poje svojo uspešnico Bumble Bee, njen mož pa jo spremlja z drugo kitaro. (Primer 6: Memphis Minnie, Bumble Bee,1930).

6 Na Evansovem predavanju smo poslušali Wilkinsov posnetek iz leta 1929 That's No Way to Get Along. Wilkins je pozneje to skladbo predelal v gospelsko pesem in jo posnel v 1960. letih. Skupina The Rolling Stones je posnela priredbo in tako prinesla častitemu Wilkinsu nekaj zapoznele slave. (Primer 7: Robert Wilkins, That's No Way to Get Along,1929).

7 Tu je Evans zavrtel posnetek Charlieja Bursa in njegove skupine Memphis Mudcats. Skladba Magic Spell Blues je iz leta 1939. Zasedba obsega tenorsko kitaro, kitaro, kontrabas, altsaksofon, klavir in bobne. (Primer 8: Charlie Burse and His Memphis Mudcats, Magic Spell Blues, 1939).