Jayhawks and Mark Olson

Kontra depresija

Ena glasba – dve zgodbi ali ena zgodba - dve glasbi. Ne vem, niti sam se ne morem odločiti. Pred leti, ko je Mark Olson še sukal kitaro v Jayhawksih, je seveda logično govoriti o skupnem imenovalcu, ki danes, kljub distanci, še vedno ni povsem izgubil svoje žlahtnosti. Relacija Joshua Tree (Kalifornija) – Minneapolis (Minnesota) je vsaj v nekaterih zvočnih razmišljanjih še vedno tako neznatna, da je moč potegniti vzporednico med ustvarjanjem obeh glasbenih subjektov.

Slika na zadnji-notranji strani plošče Hollywood Town Hall ima nedvoumno širše razsežnosti od svojega primarnega vizualnega učinka. Sublimno namreč napoveduje usodo neke skupine, ki kljub odhodu Marka Olsona v podnebno prijaznejšo Kalifornijo, ni izgubila svojega občutka za svojevrstno nadaljevanje tradicije. Če k temu pridodamo še naslove pesmi Waiting For the Sun, Clouds in Nevada, California, je jasno, kaj je Marka (skupaj z ženo Victorio Williams) pregnalo s hladnega severa. Vendar na srečo niti preostanek Jayhawksov niti Mark Olson niso končali zadnjega poglavja v svoji knjigi in še vedno, vsak na svojem koncu, osmišljajo neotradicionalne zvočne pristope. Avtorski rezervoar – četudi s klimatsko-prostorsko diferenco – je namreč še vedno ploden tako v razbeljenih razsežnostih puščave Mojave kot subpolarnem podnebju, slikovito prikazanim v filmu Fargo. Mark Olson je lansko leto izdal odlično, a na žalost spregledano ploščo December's Child, njegova nekdanja skupina Jayhawks pa se mu je pridružila pred kratkih s ploščo Rainy Day Music.

Lokalni fenomen

Sredi osemdesetih let, ko je izven paisley undergrounda močno zaživela neoparsonovska vizija kombinacije countryja in rocka, je na hladnem severu ZDA vzklila skupina Jayhawks. Že na samem začetku se je zlila, za ta prostor dokaj nenavadna, kombinacija alternativnega countryja, ki se je takrat navzemal definicije »no depression«. In ravno ta kontra-depresija je zvenela dokaj nenavadno v mestu, kjer so takrat prevladovali energični Hüsker Dü, Babes in Toyland, The Replacements ali v tistem času še znosni Prince. Spevna melodika, ki se je oplajala v primordalnem izročilu countryja, se je zlila z na prvi posluh dokaj umirjeno rockersko mentaliteto, ki pa je istočasno znala zbežati iz ustaljenih struktur. To je skupini omogočilo lastno prepoznavnost. V njihovi glasbi se je združila prožnost skupine The Band, vokalno preletanje Louvin Brothersov, pozitivna patetika Neila Younga in strune odpadniškega countryja, zasejanega s ploščo Wanted! The Outlaws. Tu nekje sta se skrivala še Bob Dylan in Tim Hardin. Vendar je njihov zvok vseboval še nekaj, kar bi se dalo opredeliti kot interakcijo med »biti na poti« in »barskim vzdušjem«. In v enem izmed lokalnih »jointov« se je celotna zgodba tudi začela. Mark Olson, ki je pred tem igral bas kitaro v eni izmed rockabilly skupin, je za nastop angažiral Marca Perlmana in mu instrument z veseljem prepustil ter k sodelovanju povabil še bobnarja Norma Rogersa. Med peščico poslušalcev tisti večer se je znašel tudi Gary Louris, veteran lokalne glasbene scene, in beseda je stekla. Še isti večer je bila skupina Jayhawks formirana.

V prostoru, kjer se ni veliko eksperimentiralo na področju alternativnega countryja, je s svojo posebnostjo in svežino skupina kmalu postala fenomen. Nekaj novega v navezi z lokalnimi zvočnimi idiomi se je prijelo med tam živečimi poslušalci in njihov prvenec se je na koncertih zelo dobro prodajal. Kompleks te lokalnosti je bil vseeno pretežak, da bi skupino izstrelil v širši medijski prostor. Samo nekaj sto kilometrov proč od Minneapolisa za skupino še nihče ni slišal. Posledično ni bilo nobenega odziva kakšne močnejše založbe. Vendar fantje niso storili napake in skušali storiti nekaj na silo. V svoji viziji so bili potrpežljivi ter kariero gradili počasi in strpno. Njihova glasba je tako rasla, postajala vedno bolj avtorska; tako pripravljena je čakala na izstrel v prostor, znotraj katerega je črpala številne sedimente tradicije. Prva dva albuma Jayhawks in Blue Earth tako v svojem jedru vsebujeta še vedno nekaj grobih, neizpiljenih prijemov, ki pa so počasi že izginjali za obzorje neizkušenosti. Vseeno »modra zemlja« v sebi že nosi prve osnutke kasnejšega »čistega« zvoka, ki dobesedno boža na njihovi mojstrovini Hollywood Town Hall.

Razkošje v travi

V začetku 90-ih se ob glasbo Jayhawks spotakne producent George Drakoulias, še eden iz plejade omizja okoli Ricka Rubina, ki je zasedala znotraj založbe Def American (danes American Recordings). Težko bi sicer rekli, da je skupina njegovo okritje, dejstvo pa je, da se je pod njegovim budnim očesom prebila iz anonimnosti. Najprej ugleda luč plošča Hollywood Town Hall, nedvomno največji biser te zasedbe. Na njej se filigransko poklopi vse, kar je počasi zorelo v preteklih letih. Etiketa country rocka je začinjena s finimi folk napevi, ki kar tekmujejo, kateri bi bil bolj všečen. Z njimi so nesporno dokazali, da so globoko zavezani tradiciji, vendar hkrati drzno vnašajo vanjo svoje poglede. Podobno zvočno sliko so nam ponudili tudi na naslednji plošči Tomorrow the Green Grass, ki nekoliko koketira z bolj pop melodijami, a dalečod tega, da bi imela strog komercialen predznak. Fantastična kohezija akustičnih kitar, vokalna perfekcija in robustni udari električnih kitar iz ozadjaso namešali koktajl harmonične melodike, ki se preliva skozi vseh trinajst pesmi. Takrat so se na zadnji strani plošče pojavile številne domislice izpod peresa Tonyja Gloverja, ki so natančno opredeljevale celostno pojavnost skupine in srž njihovega delovanja: »Te pesmi večinoma prihajajo iz Minnesote, dežele desettisočerih jezer. Največje in najglobje jezero se imenuje Superior, za katerega vraža pravi, da se utopljenec lahko pojavi na površju samo še v pesmih. Te pesmi niso tako preproste, kot je mogoče sklepati prvi hip, ter delujejo kot country in rock and roll, vendar z intelektualnim nastavkom. Dotaknejo se duhov, samomora, izkoriščanja otrok, ljubezni, vere, obupa, utripajočih rdečih luči in upanja. Zapete so z redko slišano strastjo, občasno celo kot molitev«, je samo nekaj povzetkov iz zapisa. Sledila je obsežna turneja, po kateri je Mark Olson zapustil skupino in se skupaj z Victorio Williams odpravil v Kalifornijo.

Puščavski California Dreamin'

Če potujete iz Mesta Angelov po cesti Interstate 10, se boste po nekaj urah vožnje znašli na križišču, kjer odcep desno pelje v bogato republikansko naselje Palm Springs, odcep levo pa po zaprašeni cesti do majhnega mesteca na robu puščave - Joshua Tree. Tik pred vhodom vanj vas bo na desni strani pozdravil napis Gram Parsons wrote his best here, ki se bohoti pred motelom, v katerem se je tragično končala njegova vizija. Romarsko popotovanje na mesto začetka sta potezo priselitve v mestece označila Victoria in Mark, ki velikokrat zaideta v puščavo, na mesto, ki je poimenovano Incredibile Border, mesto, kjer je gorelo Gramovo truplo. Ashes to Ashes – Dust to Dust bi lahko zapisali, saj se Olson, ki medtem v svoji dnevni sobi postavi studio, iskreno vrne k bazičnim zvokom Americane. Postane popolnoma neodvisen in dela glasbo, kot si jo zamišlja. Hkrati jo tudi trži. Popolnoma brez pritiskov. Pri tem mu pomagata Victoria in dolgoletni prijatelj Mike »Razz« Russel. Plošče naletijo na zelo dober odziv pri ljubiteljih alternativnega countryja in so dejansko slišni spomini, ki so se pletli v njegovi glavi več kot desetletje. Četrta - avtobiografska – plošča My Own Joe Ellen ponovno izzide v okviru založbe, prav tako zadnja December's Child, na kateri Mark Olson in kompanija izluščijo najboljše zvočne prijeme, ki so nastajali in se plodili v puščavskih seansah. Na eni strani nevarna preprostost, ki kar sili k pozornemu poslušanju, kako se zvoki prepletajo med seboj. Občasno asketska, občasno harmonično bogata (kot vokalist v eni izmed pesmi sodeluje tudi Jayhawk Gary Louris), robustna in semiakustična mojstrovina prinaša vse, kar mora plošča vsebovati. Ko enkrat zaslišiš How Can I Send You Tonight (There To Tell You), se je ne naveličaš. In tako naprej. Enostavno je moč začutiti glasbo, kot da bi se ravnokar dogajala pred teboj. Zvok potuje in daje občutek enkratne čutnosti, ki je ne moremo najti v urbani sredini. Dejansko se vidi Olsonova samostojnost, da nad seboj nima nikogar, ki bi mu diktiral kaj in kako. Zato je glasba iskrena, kar je danes v domeni komercialne politike založniških hiš, prava redkost. Celostna podoba Olsonovega ustvarjanja je torej nekakšen manifest čutnih refleksij in prostora, ki ga obdaja, tako v makro (puščava) kot tudi mikro (toplina doma) smislu. Iskrenost se ponuja sama po sebi.

Do sintetičnega popa in nazaj

Nasprotno od Olsonove vrnitve h koreninam se skupina Jayhawks začne posvečati bolj popularnim vzorcem. Z njimi izgublja svojo svežino, čeprav daleč od tega, da bi morali ploščama Sound of Lies in Smile pripisati povprečnost. Enostavno sta se preveč oddaljili od njihove centralne linije, ki so jo zasnovali v začetku zadnjega desetletja prejšnjega stoletja. Temu je treba pripisati še odhod Marka Olsona. S tem je razpadel ustvarjalni duet Olson/Louris in Gary je večino avtorskega dela prevzel nase. Številni člani skupine prihajajo in odhajajo (danes sta od ustanovne zasedbe ostala zgolj Gary Louris in Marc Perlman). Torej ni neke stabilnosti, ki bi zagotavljala normalno kontinuiteto. Pomik navzgor ponovno pomeni nedavno izdana plošča Rainy Day Music (producentsko delo sta si razdelila Ethan Jones in karizmatični Rick Rubin). Na njej skupina koketira z bolj primarnimi zvočnimi vzorci, ki so ponovno izbrani iz country-folk-rock miljeja in se celostno pomaknejo nazaj v obdobje med Hollywood Town Hall in Tomorrow the Green Grass. Produkcijski prijemi se ne ukvarjajo več z različnimi populističnimi in pirotehničnimi vložki, ter se uspešno prilagajajo njihovi vokalno-instrumentalni melodiki. Ponovno najdejo prave razloge za pisanje pesmi, ki zvenijo ravno prav arhaično in ravno prav prilagojeno aktualnemu času. Tailspin tako spominja na The Byrds v kombinaciji z Bobom Dylanom, All The Right Reasons in Save It For the Rainy Day na plodno obdobje z Markom Olsonom, Come to The River na akustično seanso skupaj z Johnom Hiattom, Angelyne na popotovanje s skupino The Band, Madman zveni kot bi poslušali Crosby, Stills, Nash and Young v najboljši formi ... Nedvomno je skriti biser oz. pesem, ki najbolj izstopa na plošči, Don't Let the World Get In Your Way izpod peresa »newcomerja« (od leta 1997 naprej) Tima O'Reagana, kar da slutiti, da se znotraj skupine razvija nova kreativna duša. Rainy Day Music tako predstavlja restavracijo Jayhawks v najbolj iskreni obliki. Njihov prebeg v populistične vode se je izkazal za grobo napako, kar so fantje na srečo tudi spoznali. Rezultat je plošča, ki revitalizira njhove prvinske zvokovne idiome, jim dodaja nekaj sveže krvi in jim pušča še veliko kreativne svobode. Ta naj bi se pozitivno realizirala v času, ki prihaja.

Gregor Bauman

Diskografija

Jayhawks:

The Jayhawks (Bunkhouse, 1986)

Blue Earth (Twin/Tone Records, 1989)

Hollywood Town Hall (Def American Recordings, 1992)

Tomorrow the Green Grass (American Recordings, 1995)

Sound of Lies (American Recordings/Multimedia, 1997)

Smile (American Recordings/Multimedia, 2000)

Rainy Day Music (American Recordings/Multimedia, 2003)

Mark Olson:

The Original Harmony Ridge Creek Dippers (Samozaložba, 1997)

Pacific Coast Rambler (Samozaložba, 1999)

Zola and the Tulip (Samozaložba, 1999)

My Own Jo Ellen (Glitterhouse Records/Panika, 2000)

December's Child (z The Creekdippers) (Glitterhouse Records/Panika, 2002)