Svatopluk Karásek, Charlie Soukup, Jim Čert

Od piva raskavi glasovi

Praški underground je v železnih časih Husákovega režima ustvaril kar nekaj zanimivih umetnikov. Pesniki, pisatelji, slikarji, rockerski glasbeniki in seveda tudi kantavtorji so ustvarjali umetnost, času primerno: žalostno, temačno, melanholično. Polno neke krhke lepote. In velikokrat polno črnega humorja.

Če bi bil moj namen v pričujočem članku predstaviti najvidnejše predstavnike kantavtorstva na Češkem, bi moral pisati o ljudeh kot so Jaroslav Hutka, Vlastimil Trešnak, Vladimír Merta, Jiržii Dedeček, Jaromír Nohavica… In nenadkriljivi Karel Kryl seveda! Toda moj namen je predstaviti tri nekoliko manj poznane, a vendarle izjemno zanimive ustvarjalce. Svojo glasbeno pot so začeli in ustvarjalno dozoreli v praških beznicah in na prepovedanih happeningih. Bili so del gibanja oz. skupnosti, ki se je na začetku sedemdesetih let ustvarila okoli rockovske skupine The Plastic People of the Universe in nekaterih literatov.[1] Nekaj malega vam bom torej povedal o treh unikatnih osebnostih, o treh »zvezdah« češkega undergrounda.

Svatopluk Karásek, pridigar iz podzemlja

Je pozno (It's too late, Je pozd)

Onadva se drug k drugemu stiskata / stiskata, stiskata, stiskata, stiskata

kot da bi to moral biti poslednji dan ljubezni.

Hmm… hmm… polomili so križe / hmm… hmm… postavili so mreže

neumnost se s krutostjo od nekdaj veže.

Ti veš da je pozno / da so stvari že v teku / da je nemogoče spizdit

od zdaj – na vekomaj.

Hmm… hmm… natrpane špajze / hmm… hmm… spet za korak k smrti bližje

človeka se da kupit za pest riža.

Tu res nihče ne ve / kaj jutri se z njim lahko zgodi / stiskaj se in grej

dokler se imaš s kom gret.

Hmm… hmm… rane se celijo / hmm… hmm… moje srce se boji

ali je tu sploh kaj, kar nas še veže.

Onadva se drug k drugemu stiskata / stiskata, stiskata, stiskata, stiskata

kot da bi to moral biti poslednji dan ljubezni.

Hmm… hmm… pojdite k ljudem / hmm… hmm… oznanjajte ljudem / naj to smrtno bolezen ne zdravijo več z mirom.

Ti veš da je pozno / da so stvari že v teku / da je nemogoče spizdit

od zdaj – na vekomaj.

Svat'a je predvsem globoko veren krščanski pridigar in zato pevec. Rojen je bil leta 1942 v Pragi, kjer je tudi doštudiral na teološki fakulteti in 1968, v letu praške pomladi, postal evengeličanski duhovnik. Pet let je služboval po različnih manjših krajih. Toda socialistična normalizacija, t. j. stopnjevanje terorja s strani Husákovega režima, mu ni prizanesla in leta 1972 je izgubil državno soglasje za izvajanje duhovniškega poklica. In je postal hišnik na enem od mnogih čeških gradov. Ker mu je bilo onemogočeno svoje ovčice navduševati s prižnice, je začel pridige vezati v verze in jih ob spremljavi kitare prepeval povsod, kjer so ga le hoteli poslušati. In poslušati so ga hoteli predvsem v krogih praškega undergrounda. Ta za razliko od enako poimenovanih gibanj na Zahodu ni bil popolnoma levičarski. Nasprotno, združeval je ljudi z obeh polov, saj je bil skupni sovražnik preveč nevaren, močan in hudoben, da bi se svobodomiselni posamezniki ločevali med seboj zaradi takšnih malenkosti kot je politično-filozofski svetovni nazor. Štelo je le nasprotovanje diktaturi.

In tako je s kitaro in svojimi žalostinkami, ki naj bi zbujale upanje, že leta 1974 nastopil na I. festivalu druge kulture. Zapel, popil nekaj piv in odšel domov. No, po drugem festivalu zgoraj omenjene kulture, pa ni bilo tako. Skupaj s še nekaterimi drugimi vidnejšimi predstavniki undergraunda je bil zaprt in nato v procesu proti Plastic People,[2] zaradi delovanja proti državi, obsojen na osem mesecev. Razlog več za petje žalostink.

Začel jih je celo snemati.[3] Leta 1978 je na Švedskem izšla kompilacsijska plošča Zakazani zpevaci (Prepovedani pevci), na kateri so bile tudi njegove pesmi, leto kasneje pa celo samostojen album pod naslovom Say No To The Devil. Gre za prvovrsten izdelek. Pa ne zaradi čistosti zvoka in produkcijske dovršenosti, kanonskega petja ali zanimivih instrumentalnih aranžmajev. Ne: plošča je posneta na amaterskih snemalnih napravah, v mono tehniki, Karáskovo igranje na kitaro ne prinaša nobenega presežka, petje pa tako ni nikoli bilo njegova odlika. Toda mož misli resno. Z razumom, srcem in jajci. Na melodije črnskih duhovnih pesmi (kot npr. Old Time Religion) je zložil tekste, ki so prej kot karkoli drugega molitve ali pa pridige, o čemer pričajo že naslovi, kot so Vy silní ve víre (Vi močni v veri), Kízíní o zkaze Sodomy a Gomory (Pridiga o propadu Sodome in Gomore), Rekni d'áblovi ne (Reči hudiču ne), Návšteva v pekle (Obisk v peklu). In rezultat so silno močne pesmi, ki so jih različni disidenti še posebej radi peli po zaporih.

Oblastem pa njegova dejavnost na umetnostnem področju (na profesionalnem je bil v tistem času umivalec oken!) ni bila povšeči. Krščanske metafore se je vse prelahko dojelo kot politično-protestne pesmi, in kdo je hudič, kateremu je potrebno reči ne, je bilo seveda takoj jasno vsakomur. Tako je bil zaradi silnega pritiska s strani StB[4] leta 1980 z družino vred prisiljen emigrirati v Švico.

Po žametni revoluciji se je vrnil na Češko in k duhovništvu. Kasneje je postal še parlamentarni poslanec. Kljub temu je napisal še nekaj knjig in izdal nekaj plošč. Med njimi bi veljalo izpostaviti zadnjo, ki jo je leta 1999 posnel z bendom Pozdravpámbu. Očitno se gospod dobro počuti, kajti na njej je celo nekaj prav žurerskih komadov, primernih za plesanje. Kljub cerkvenim in političnim obveznostim še vedno redno, nekajkrat na mesec, igra po različnih praških beznicah.

Karel »Charlie« Soukup, kulturni kamikaza

Mast (Sadlo)

Svinjina, knedli, zelje / mast, večerja.

Nažrem se, prenažrem se, poserjem se.

Mama nosi na mizo / mast, večerja.

Nažrem se, prenažrem se, poserjem se.

Po večerji ata leži / mast, večerja.

Nažrem se, prenažrem se, poserjem se.

Vsi spijo in prdijo.

Nažrem se, prenažrem se, poserjem se.

Svinjina, knedli, zelje / mast, večerja.

Tako kot Svat'a Kar«sek, tudi Charlie Soukup ni nikakršen virtuoz na kitari ali vokalni akrobat in njegove melodije prav tako niso nikakršen izum. Tudi njegova kvaliteta so teksti in interpretacija. Za razliko od Kar«ska pa je bil veliko bolj neposreden v opisovanju vsakdanjega življenja pod »boljševiki«. Ni se skrival za masko umetnosti in si iskal alibija v verskih prilikah ali poetičnih metaforah. Z uporabo vsakdanjega, ali pa celo uradnega, besedišča je razgaljal bedastoče okoli sebe. Bela stena v vaši spalnici je ravna, gladka in snažna le dokler vanjo ne uperite reflektorja. Potem pa je moč kar naenkrat opaziti cel kup napak, madežev, izboklinic in luknjic. In ravno to je počel Charlie. Z vso doslednostjo je seciral družbo in enega za drugim rušil stebre, ki so podpirali stavbo življenja v »naši domovini realnega socializma« (Jirous 1997). S svojimi pesmimi se je spravil na preobilno hrano, armado, šport, posojilo za mladoporočence, kulturo, religijo, ljubezen. Ko je tako razgaljal realnost, se je vseprisotna neumnost začela kazati kar sama od sebe. Pa menda ni bil nikakršen cinik ali nihilist. Pozornejše poslušanje njegovih pesmi in poznavanje tistih nekaj biografskih podatkov, ki so o njem znani in dostopni, nam razkrije človeka, ki si želi živeti v resnici in v poštenosti do samega sebe in do drugih. Njegovo neumorno razkrinkavanje družbe je predvsem opozarjanje na nevarnosti, ki pretijo posamezniku zaradi skušnjav potrošništva, lagodnega življenja in strahu pred konfrontacijo z »avtoritetami«. Režim je seveda odgovoril z nasiljem. Ni se spravil le nanj, na njegovo družino in prijatelje, temveč so porušili tudi naselbino v Repčicah, nekakšno hipijevsko komuno, ki jo je osnoval s prijatelji. Tudi njega so zaprli pri procesu zoper Plastic People in nato še večkrat kasneje, ga metali iz služb (z bizarnimi obrazložitvami, češ da je sicer dober delavec, a da ima pokvarjen karakter), ga zasliševali brez razloga in ob tem izdatno mlatili. Režim je namreč vložil veliko energije v to, da bi ljudi utišal in iz državljanov naredil čredo ter se pri tem posluževal tudi najokrutnejših metod. V prepričanju na uspeh seveda. In potem naenkrat takle Charlie! To ni bila državna nepokorščina, to je bil posmeh državi. Človek, ki je zelo drugačen, drugačnost pa provocira »Moč«, ki v svojem hlepenju po neskončni oblasti vsiljuje enakost, uniformnost,... No, v končni fazi je bil prisiljen emigrirati.

Zanimivo pri njem je to, da se ni vrnil v javnost niti po letu 1989, kar so storili praktično vsi njegovi prijatelji iz različnih zabav in zaporov. Kot verjetno najbolj radikalen umetnik, kar jih je premogel češki underground, se je odrekel zahodni civilizaciji in to dosledno: z njo noče imeti ničesar več skupnega. Tako niti njegovi nekdanji soborci in prijatelji ne vedo, kje je in kaj počne.

Založba Globus International je z raznih koncev zbrala različne arhivske in demo posnetke, ki jih je Soukup snemal po hišah prijateljev in bolj ali manj improviziranih studijih, in jih leta 2001 izdala pod naslovom Generace (Generacija). Zbirka prinaša kar nekaj zanimivih pesmi, polnih črnega humorja, predvsem pa je plošča odličen dokument nekega časa na točno določenem prostoru. Ha, kljub temu pa ji ne gre očitati internosti in vezanosti le na določeno generacijo - tam nekje. Za primer je dovolj pogledati že zgornjo pesem. Nekatere teme so pač univerzalne.

Jim Čert, hudobec s harmoniko

Človek je votlina (Člov!k je dutina)

Človek je votlina, koš poln gnilobe / umira za slavo, rojeva se na dolgo časa.

Je vladar kanalov, je vladar blata / prvo mrtvaško srajco za ples si krpa.

Zna se žrtvovati, zna se veseliti / zna si prilepiti podkev na plašč.

Sam od sebe preklet, slepec brez palice / opičji genij, starikavo otroče.

Človek je junak žepnih romanov / človek je strokovnjak za hiter propad.

Grabi se za srce, ki ne bije / kupil si bo boljšega iz novejše serije.

Jim Čert (v prevodu Jim Hudič, drugače pa je njegovo uradno ime František Hor«ček) je dober pevec in odličen harmonikar. Predvsem pa je njegov adut cel sortiment različnih krikov in drugih neartikuliranih zvokov, ki pa jih zna odlično in umestno uporabljati. Njegovega kričanja, vzklikov in pačenja se ne bi sramoval niti kakšen Screamin' Jay Hawkins ali Franci Blašković.

Na praško podzemno sceno se je priklatil na koncu sedemdesetih let od nekod s periferije in sčasoma dosegel kultni status nekakšne »superzvezde« praškega undergrounda. Predvsem po zaslugi svoje predelave David Peelove Marijuane. V svojem izvajalskem repertoarju je vedno nihal med dvema skrajnostma. V divjaških in čudaških komadih tipa ČlovAk je dutina (Človek je votlina), Karneval mrtvol (Karneval mrličev), Havran (Krokar) ali KéÍšt'«lov« stud«nka (Kristalni studenec) se ostri asocialni podton besed stika z iracionalno ironijo interpretacije. Drugi pol njegove ustvarjalnosti obsega skladanje nežnih liričnih melodij na tekste J. R. R. Tolkiena. Skupni efekt je fantastičen, o čemer se lahko prepričate na njegovem prvencu SvAtlu vstéÍc (Svetlobi naproti), eni boljšh plošč vseh časov in krajev. Pravo remek delo, posneto v živo maja 1990 v neki beznici nekje na jugu Češke. Umetnik (drugega izraza na tem mestu nočem uporabiti) nas s pomočjo najbolj surovega realističnega opisovanja margine, preko magično realističnih podob, pa vse do idiličnih pravljičnih prizorov (že omenjeni Tolkien!) vodi po vseh kotičkih svoje, pa tudi naše, duše. Več kot toplo priporočam v poslušanje.

Za razliko od Kar«ska in Soukupa ter seveda še cele vrste drugih, Čert ni emigriral za časa komunističnega režima, temveč po njegovem padcu. Po tem, ko je imel nekaj koncertov tudi v Sloveniji, se je leta 1992 podal na ameriško turnejo skupaj z legendarnimi Už jsme doma in ostal v San Franciscu kar pet let. Poleg tega, da je hotel poskusiti življenje »v mestu cvetja in vseh mogočih opojnih substanc«, katerih navdušen konzument je, je njegovemu prostovoljnemu azilu verjetno botrovalo tudi dejstvo, da so se odprli arhivi StB, iz katerih je bilo razvidno, da je bil že od leta 1979 dalje špicelj, ovaduh, katerega naloga je bila obveščati tajno policijo o dogajanjih in ljudjeh iz punkovskih in underground krogov. Vsak dan med vragi vstajam, počasi sam postajam vrag (verz iz pesmi KéÍšt'«lov« stud«nka, avtorja Andreja Stankoviča). Tako je bil posredno kriv za marsikatero trpljenje in mnogo njegovih nekdanjih prijateljev in znancev se je z gnusom odvrnilo od njega. Sam zadeve ni zanikal (kar tako ali tako ne bi imelo smisla), niti se ni prizadetim opravičil, temveč se je resnici le izmikal. Po mnenju nekaterih prijateljev, ki so v tem času še vzdrževali stike z njim, naj bi ga nezmožnost soočenja s svojimi grehi, stala tudi kreativne moči in od avtentične igrivosti naj bi ostala le še zunanja komedijantska drža (Hendrich, 1999). Kakorkoli, polovico devedesetih je Čert preživel v Ameriki, nastopil v nekaj eksperimentalnih fimih, predvsem pa igral sam in s skupino Life After Life, ki jo je osnoval z legendarnim bobnarjem legendarnih Flamengo Ernoušem Šedivim. Za skupino se je močno zavzel sam Jello Biafra in ta je za njegovo založbo Alternative Tentacles posnela album Just Trip. Plošča prinaša kar nekaj solidne in zelo divje glasbe in izjemen biser z naslovom Mexico. Ker pa skupina ni bila finančno uspešna in ker je propadla njegova komuna na Haight Street 459, se je Jim leta 1997 vrnil domov.

Jima Čerta, tega gostilniškega barda in predstavnika mestne folklore par excellence, še vedno lahko slišite igrati in kričati v kakšni luknji s šankom ali celo na kakšnem festivalu. In tip je (zopet) v odlični formi. Sam sem ga poslušal marca letos in dogodek me bo v spominih navduševal še dolgo!

Viki Viktor Škedelj

Priporočena diskografija

Svatopluk Kar«sek: Rekni d'«blovi ne (Globus International, 1998)

Svatopluk Kar«sek and Pozdravp«mbu (Globus International, 1998)

Charlie Soukup: Generace (Globus International, 2001)

Jim Čert: SvAtlu vstéÍc (Globus International, 1992)

Life After Life: Just Trip (Alternative Tentacles Records, 1997)

Viri:

Hendrich, VladimÍr (1999): Soumrak glorioly, aneb o Jimovi a hostech,

Praga, Votobia.

Jirous, Ivan Martin (1997): Magoröv z«pisnÍk, Praga, Torst.

Machovec, Martin (2001): Od avantgardy pées podzemÍ do undergroundu, Skupina edice Pölnoc 1949 – 1955 a undergroundovú okruh Plastic People 1969 - 1989, v: AlternativnÍ kultura, PéÍbAh česk3 společnosti 1945 – 1989, Praga, NakladatelstvÍ Lidov3 noviny NLN, str. 152 -199.

Škedelj, Viktor (2002): The Plastic People Of The Universe in Veseli geto, Razmerja med rock skupino in širšo (socialistično) družbo na Češkem v drugi polovici 20. stoletja, Diplomska naloga, knjižnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana.

Elektronski viri.

[1] Več o tem je bilo natisnjeno že v članku pod naslovom Praško podzemlje, Muska 11+12, november-december 2002.

[2] Glej: Praško podzemlje, Muska 11+12, november-december 2002.

[3] Gre seveda za produkcijo iz “dnevnih sob”. Posnetke so nato tihotapili v tujino, kjer so jih izdajali na nosilcih zvoka. Kdo in kako je lahko snemal in uradno izdajal plošče v Husákovi ČSSR, glej: Praško podzemlje, Muska 11+12, november-december 2002.

[4] StB je kratica za Státní bezpečnost (Državna varnost). Gre za varnostno službo, v času komunističnega režima razvpito zaradi maltretiranja prebivalstva.