Letnik: 2003 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: LozandNina

Mad Sin

Kaotični psiho sindikat

PODNekje na začetku osemdestih je mladega Köfteja, ki je bil takrat eden redkih psychobillyjev v Berlinu, prevzela izzivalnost plošče In Heaven, prvenca angleške zasedbe The Meteors. Ideja o zapeljivi kombinaciji Elvisovega rockabillyja in punkrocka skupin Dead Kennedys, Mötorhead, Ramones in Misfits je terjala akcijo in trije prijatelji so kmalu ustanovili lastno skupino.

Kitarist Stein, basist Holly, ki je le nekaj tednov prej prvič prijel za kontrabas, in Köfte, ki se je po sili razmer usedel za bobne, so za pijačo igrali rockabilly, country in blues priredbe. Danes, več kot deset let kasneje, so Mad Sin nenehno na odrih. Nedolgo po japonski turneji in v pričakovanju odhoda v Ameriko sva jih v začetku aprila ujela v dunajski Areni, na enem od rednih tedenskih koncertov po Evropi.

Kot nama je v intervjuju zaupal ustanovitelj in frontman Mad Sin Köfte DeVill, imajo prav s takšnim tempom končno tudi priložnost, da z glasbo zaslužijo kaj več od drobiža, za katerega so na začetku pod imenom Sinners Mad igrali na ulicah Berlina. Ker je tamkajšnja underground kultura, podobno kot v Londonu, predstavljala plodna tla za vsakršno alternativo, se je uvoženi psychobilly po berlinskem podzemlju širil hitro in oktobra '87 so bili nadobudni domačini že povabljeni na lokalni Psycho Fest. Mnogi punkerji so psychobilly sprejeli kot anti novovalovsko glasbo, ki je v času ločevanja med teddyji in punkerji ter t.i. 'poperji', kakor so v Berlinu imenovali novovalovce, novoromantike in glamrockerje, združevala ravno pravšnjo mešanico agresivnega punka in zabavnega rockabillyja. Na koncertih se je zbirala vedno večja množica in trio, ki je medtem ime popravil v Mad Sin, so z atraktivno norostjo in kaotičnostjo kmalu zbudili pozornost Crazy Maybe Records, pri kateri je leta '88 izšla plošča z ambicioznim naslovom Chills and Thrills in a Drama of Mad Sins and Mistery, prva od petih, izdanih pri tej psycho- in rockabilly založbi. Prvenec skupine Mad Sin se je na sceni pojavil v času razcveta psychobillyja s skupinami Krewmen, Guana Batz, Franzy in Frantic Flinstones, ki so imele redne nastope v Angliji, Belgiji in Nemčiji. Mad Sin so s polno paro zajahali drugi val psychobillyja, skupaj z Nekromantix, Batmobile in Demented Are Go. Medtem ko so bile starejše psychobilly zasedbe predane punkovski liniji poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih ter teddyjevskemu rokenrolu, so skupine drugega vala te temelje nadgradile z raznovrstnimi vplivi in slogi. Leta '89 so Mad Sin izdali ploščo Distorted Dimensions in že leto kasneje album Amphigory, ki sta s hitrim kontrabasom in zvenečimi kitarami nadaljevali 'oldskool psycho' s prve plošče in skupino afirmirali v območju psychobilyja. Že naslednja plošča z naslovom Break The Rules pa je z mračnejšim in masivnejšim zvokom prinesla spremembe v ustaljeni zvočni podobi. Naveličani restriktivnih pravil v psychobillyju, so Mad Sin raziskovali in izboljševali psycho do te mere, da je Holly v nekaj skladbah celo kontrabas zamenjal za bas kitaro. Nezaslišano v deželi psychobillyja! Toda kljub temu, da so v najožjih kategorijah prav 'quiff' frizura, kontrabas in - če so finance dovoljevale - kitara Gretsch predstavljali zahtevani minimum vsakega 'psiho' benda, so Mad Sin postajali pravi notorični psihoti. S ploščo Amphigory se je končala tudi Köftejeva bobnarska vloga, saj sta drugačen glasbeni slog in težje vokalno delo zahtevali ločitev bobnarja in pevca, nestanovitnost bobnarskega stolčka pa je ostala zaščitni znak skupine tudi v prihodnosti. V primerjavi s prejšnjimi ploščami je v ospredju Break The Rules težek punkovski in hardcorovski zvok, Köfte pa dodaja: "Naveličali smo se vedno iste triakordne strukture norenja po basu in vpitja na vse grlo."

Sodeč po mešanju rockabillya, hardcora in punka v jedru Köftejeve inspiracije, je bilo odkrivanje novega v polju psychobillyja logična poteza in medtem, ko so ji nekateri zamerili ločitev od prvinskega psychobillyja, so jo drugi pozdravili kot obogatitev žanra. Za slednje niso bili zasluženi le Mad Sin, tudi Danci Nekromantix so imeli že od začetka radikalno drugačen zvok, zaradi katerega so bili - za razliko od Mad Sin - nenehno podvrženi diskusijam o njihovi 'psihobiličnosti'. Z netradicionalnimi pristopi pa so svoj krog privržencov osvojili tudi Demented Are Go. "Bendi kot so Demented so pokazali, da lahko na osnovi rockabillyja izbereš različne poti in ta odprtost je bila navdih za nadaljnje eksperimentiranje Mad Sin. Slog se je spreminjal tudi zato, ker smo napredovali v pisanju in izvajanju skladb, ki smo jih hoteli igrati. Prej enostavno nismo znali igrati kot bi želeli," priznava Köfte. Po Break The Rules je ižsla peta plošča z naslovom A Ticket Into Underworld, ki v stilu prejšnje nadgrajuje punkrock podivjanih kitar z odmerkom družbene kritike. Ta izstopa predvsem v skladbah Fight Back - ne obupuj, temveč vztrajaj pri lastni identiteti, Sick World o krivici in korupciji ter Killer o norosti vojne in reakcijah, ki so jih bili deležni vietnamski veterani. Tudi pozneje, v skladbah Dangerzone in Communication Breakdown z zadnje plošče Survival Of The Sickest, je tovrstna odrezavost še prisotna, čeprav je morda prav zaradi mojstrenja tekstopisca subtilnejša. Köfte se nikoli ni potegoval za status Jella Biafre in tudi aktivizem v tekstih Mad Sin je stvar zaznavanja in izbire, vendar že možnost sama ponuja drugačnost v sicer pretežno apolitičnem psychobillyju. Razgibanost glasbe Mad Sin je na njihove koncerte privabila tudi zelo raznoliko publiko in skupina je kmalu prestopila ozke žanrske meje, kar se je obrestovalo predvsem v zgodnjih devetdesetih, po zatonu psychobilly scene, ko so se nekoč množični festivali v belgijskih središčih Dendermondu, Gentu, Antwerpnu in Angliji ter Nemčiji umaknili v senco prodornega grunga in metala. Mad Sin so se z različnimi variacijami psychobillyja sicer uspešno borili za preživetje, toda kaotičnost, ki je skupino spremljala že od začetka, so stopnjevale vse hujše narkomanske razvade, ki so resno posegle v izvedbene sposobnosti posameznih članov. Zaradi zamujanja na koncerte, pijanosti in zadetosti so se koncertni organizatorji pogosto obotavljali, kadar je šlo za Mad Sin, ljudje pa so začeli težave povezovati z glasbo, kar je dodatno zdesetkalo psiho sceno. Koncerti so se nemalokrat končali z množičnimi pretepi, festivali so postajali zbirališce fašističnih alternativcev, razpoloženje na prireditvah pa je bilo čedalje slabše. Psychobilly se je ujel v začaran krog brez skupin, ki bi v dani situaciji želele nastopati, in brez publike, ki bi se želela odzvati na okrnjeno ponudbo. Mad Sin je bila v tem času ena redkih zasedb, ki ni prenehala z živmi nastopi in dolgo so bili z nekaj skupinami bolj ali manj vse, kar se je v psychobillyju dalo videti. Ko sta od zadnje izdane plošče minili že dve leti, je za Mad Sin napočil čas, da se postavijo na noge. Leta '95 so v svoje vrste sprejeli novega bobnarja in že naslednje leto izdali ploščo z naslovom God Save The Sin, na kateri so Mad Sin igrali čvrsto in uspeli bolje kot kdajkoli izraziti svoje glasbene ideje. Na plošči, ki je postala psiho hit in skupino vrnila na festivalske odre, so Mad Sin ponovno vzpostavili ravnovesje med punkom in rockabillyjem, z dodatkom ironičnega humorja. Prvič so pomembno vlogo odigrali 'sampli' oziroma zvočni izsečki iz televizijskega programa in filmov, ki so v Nemčiji sinhronizirani, med novostmi pa se je znašla skladba v nemškem jeziku z naslovom Ich kann nicht schlaffen, ki se presenetljivo dobro ujame z ostalim repertoarjem v angleščini. Köftejev vokal je po večletnem piljenju glasu in petja na tej plošči že skrajno prepoznaven, vse naštete prednosti in učinkoviti živi nastopi z bruhalci ognja ter GoGo plesalkami, pa so uspeli prepričati celo eno od večjih založniških hiš. Bonanza, hčerinska založba pri Polydorju, je skupini Mad Sin ponudila vrečo denarja, s katero so berlinski psychobillyji odleteli na Malto ...

Za več kot sto tisoč nemških mark je skupina v studiu na Malti posnela ploščo Sweet and Innocent?...Loud and Dirty!, vendar Polydorjeva izdaja ni izpolnila pričakovanj nobene od obeh strani. "Ogromno denarja in časa smo porabili za zabavo, jedli smo v restavracijah s štirimi zvezdicami, rentali motorje in divjali po Malti in nazadnje nismo naredili plošče, kakršno smo želeli. Preveč zabave in premalo dela ..." priznava Köfte. Na Malti so se Mad Sin pridružili nekateri stari prijatelji - Doyle, nekdanji kitarist irskih psychobillyjev Klingonz, ki je kasneje s kontrabasistom Strangyjem sestavil zasedbo Celtic Bones, med povabljenci pa so se znašli tudi člani skupin Beatsticks in Lota Red. Kmalu po izidu plošče so pri Polydorju sklenili, da je menedžment skupine Mad Sin (finančno) preveč zahteven in tako opustili mainstreamovske ambicije, zaradi katerih naj bi, tako se govori, skupini celo prepovedali igrati na psiho festivalih. Nazadnje so Mad Sin prejeli še eno zajetno vsoto, tokrat v zameno, da Polydor zapustijo. In vendar, ko vprašaš po njihovi avanturi z velikanko, Köefte skomigne z rameni: "Nikoli ne veš, kako se bo izteklo. Zaradi te izkušnje še ni izključeno, da se Mad Sin nikoli več ne spečajo z večjo založbo. Konec koncev ni lepšega, če lahko delaš, kar si res želiš in za to dobiš denar, s katerim si lahko plačaš hrano in najemnino. Zdaj smo pri People Like You Records (I Used To Fuck People Like You In Prison Records, op.p.) in tu nam je zelo všeč, nimamo potrebe po čem drugem. Pravkar je pri njih ponovno izšla plošča Sweet and Innocent?...Loud and Dirty!, izdali pa so tudi našo zadnjo ploščo Survival Of The Sickest. Lahko živimo od glasbe in končno lahko delamo, kar hočemo ter ostajamo neodvisni," pravi Köfte. Tudi večina ljubiteljev Mad Sin s ploščo, izdano pri Polydorju, ni bila tako zadovoljna kot s prejšnjimi. Morda je res nekoliko manj surova in robata, ni pa pop psiho, saj pod površjem še vedno brbota značilen madsinovski kaos in kljub hudemu porastu v financah ter studijskih urah so to vendarle Mad Sin v glasbi in tekstu. Bolj izkušeni in odločeni postati kar najboljši so Mad Sin lani dodali zasedbi še enega kitarista. Tex Morton, ki je bil v osemdesetih član psychobillyjev Sunny Domestosz, je doprinesel pomemben delež k plošči Survival Of The Sickest. "Tex je super, ve, kaj Mad Sin potrebujejo in to zna zaigrati. Sam še vedno napišem večino skladb in Tex nikdar ne zaigra tako kot pričakujem, pa vendar vedno dobro. Pisanje skladb ni plod skupinskega truda, v to ne verjamem. Mislim, da mora obstajati neka konkretna ideja, na kateri lahko vsi gradimo," razlaga Köfte. Po snemanju zadnje plošče in še ne izdanega EP-ja s priredbami, je zaradi čedalje bolj natrpanega urnika skupino zapustil kontrabasist Holly, eden od ustanovnih članov skupine. Valle, rojen Berlinčan, sicer pa - kdo bi si mislil - po obeh starših Slovenec, je pred tem igral pri zasedbi Toxic Crap, in čeprav naslediti Hollyja ni bil mačji kašelj, se je kar dobro odrezal. Med obema zadnjima ploščama so se Mad Sin ponovno znašli brez bobnarja in brez založbe. "Mad Sin smo se vedno dobro razumeli z večino drugih psiho skupin na sceni. Tudi zaradi tega smo že dalj časa razmišljali o nečem skupnem z zasedbami kot so Demented Are Go, Klingonz, Nekromantix in ker se z Mad Sin ravno takrat ni dogajalo nič posebnega, se mi je zdel pravi trenutek, da zadevo izpeljemo. Tako sem poklical nekaj ljudi in Doyle ter Strangy (Celtic Bones, op.p.), pa Johnny (Nizozemci Batmobile, op.p.) in Peter iz Nekromantix so bili takoj za. Posneli smo nekaj skladb, ki sem jih imel v mislih ... zamislil sem si, da bi jaz odpel nekatere skladbe, medtem ko bi pri drugih pela Doyle in Peter, jaz pa bi bobnal in tako bi dosegli drugačen zvok od Mad Sin. No, na žalost ni bilo čisto tako. Midva s Petrom sva zadevo vzela resno, fanta iz Celtic Bones pa malo manj," pojasni Köfte. Tako je leta '01 pri založbi Crazy Love Records izšla plošča King By Death, Fool For A Lifetime skupine z imenom The Dead Kings. In čeprav Köfte z izdelkom ni bil najbolj zadovoljen, so Dead Kings brez dvoma dosegli učinek psychobilly superskupine, ki je nepričakovano širila svoje krake, saj sta v zaključni fazi snemanja na pomoč priskočila še Holly in Stein, na odru pa sta Doyleja in Strangyja zamenjala Robert iz nizozemske skupine Milwaukee Wildmen in Kim Nekroman. Kljub temu je plošča dobra, Köfte pa dodaja: "Ni bilo mišljeno, da zveni 'madsinovsko', ampak z mojim vokalom se je temu težko izogniti. Na koncu pa tudi ni bilo več časa, da bi kaj spreminjali. Vozovnice za turnejo so bile rezervirane in tako naprej ...".

Na plošči Survival Of The Sickest sta kompozicija in produkcija skladb organizirani okrog dveh kitar, kar poglobi razsežnost podvojene kitare na prejšnjih posnetkih. Tudi v živo je zvok skupine močnejši in reprodukcija posnetega boljša, tako da celo stare skladbe zvenijo kot nove, sveže in ažurirane. Čeprav je bila produkcija zadnje plošče deležna le kaplje v morju sredstev, namenjenih Polydorjevi izdaji, ni zato prav nič slabše 'spolirana'. Tudi ljubiteljska baza, večinoma razaočarana nad prejšnjo, je tokrat ploščo pozdravila z očitnim navdušenjem. Ostrih robov dosedanjih albumov sicer ni več, ali je to dobro oziroma slabo, pa je stvar osebnega okusa. Od nekdaj so bile psiho plošče poceni producirani izdelki dobro mislečih, a majhnih založb. Mad Sin so ena tistih skupin, ki se ni kot pijanec plota oprijemala preizkušenih korenin, temveč vedno preizkušala in raziskovala nove zvoke in mikse. V njihovi glasbi se prepleta ska, hardcore in melodični hardcore, ki je za nekatere psihote že preblizu sredinskemu toku z boljšo produkcijo in obrušenim zvokom. Začenši kot smrkavi pankrt rockabillyja in punka se je psychobilly razcvetel v žanr z lastno top ponudbo, po kateri se stegujejo tudi večje založbe in nikoli se ne ve, kot pravi Köfte, kako se bodo zadeve iztekle ...

LozandNina

Izbrana diskografija

Chills and Thrills In A Drama of Mad Sins and Mistery (Maybe Crazy Records, 1988)

Distorted Dimensions (Maybe Crazy Records, 1989)

Amphigory (Maybe Crazy Records, 1990)

Break The Rules (Maybe Crazy Records, 1992)

A Ticket Into Underworld (Maybe Crazy Records, 1993)

God Save The Sin (Count Orlok, 1996)

Sweet and Innocent?... Loud and Dirty! (Polydor/Bonanza, 1998)

Survival Of The Sickest (People Like You Records, 2002)

Sweet and Innocent?... Loud and Dirty! (People Like You Records, 2003)