Letnik: 2003 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Varja Velikonja

Nico

Ledena boginja Meseca

Odsotnega pogleda, z obvezno cigareto med prsti in zadržano himnično vznesenostjo svojih rekviemov, se je pevka Nico vpisala med nesmrtne ikone druge strani popularne glasbe.

Pred kratkim sem si ogledala DVD s posnetki dveh koncertov pevke Nico. Heroine je posnetek akustičnega nastopa v Library Theatre v Manchestru, drugi koncert, An Underground experience, pa je pretresljiv dokumentarec njenega nastopa v nekem underground klubu. Odkrit, surov, posnet v avtentičnem okolju kluba v podzemlju, z vsem, kar spada zraven, klepetom in ropotom, na odru Nico s svojo odrsko pojavo, ki je bila takrat, v začetku osemdesetih (1983) že močno v heroinski fazi. Mogoče se ta njena krhkost še bolj opazi v intervjuju, ki je dodan posnetkom. Mogoče njenemu obnašanju botruje tudi izredna neizkušenost in slaba priprava novinarja na intervju (s posnetka ni razvidno, niti kdo vodi intervju niti kdaj in kje je bil posnet). Težko je namreč odgovarjati na vprašanja, ki so že v osnovi postavljene trditve, dolgovezna, in iz katerih pravzaprav niti ne veje želja po pogovoru. Nico, sicer znana po molčečnosti in izrazito počasnem govorjenju, je v svoji tipični polomljeni angleščini (»Če bi jo nekaj vprašali, bi vam lahko odgovorila šele čez pet minut,« je nekoč opisal ta fenomen Andy Warhol), delovala odmaknjeno, in na vprašanja odgovarjala na kratko, večinoma v enozložnicah.

DVD je v meni sprožil številna vprašanja. Ni samo slabo pripravljen DVD tisto, kar me je spodbudilo k pisanju. Kar nekako navadili smo se, da še posebej v rokovski literaturi mrgoli nepreverjenih in netočnih informacij. Zanimivo, da je pri Nico tak misteriozen podatek že sam datum rojstva. Veliko virov (knjige, internet, celo enciklopedije) navajajo letnice 1938 do 1944. Nico (s pravim imenom Christa Päffgen) je bila rojena 16. 10. 1938 v Kölnu v Nemčiji. Njena življenjska zgodba je pretresljiva, polna in vsemu blišču navkljub zelo osamljena pot umetnice, ki se je preizkusila na različnih poljih umetnosti, zato da bi končno v glasbi našla svojo največjo izrazno moč. »Dejansko nimam nobenih omejitev, meja in ni mi treba biti zunaj, da se počutim, kot da sem zunaj,« je ena njenih simptomatičnih izjav.

Njena pot v svet mode se je iz povojno opustošenega Berlina začela že pri petnajstih letih, na otoku Ibiza, ki je postal njeno življenjsko pribežališče. Ime je zamenjala v Nico, po pravkar preminulem prijatelju njenega prijatelja. Začetek bizarnosti in zanimivosti iz niza detajlov njene zgodbe. Opažena je tudi v filmskem svetu, tako jo k filmu La Dolce Vita povabi veliki Federico Fellini. Piše se leto 1958. V Parizu Nico podpiše pogodbo z veliko manekensko agencijo in njene slike na naslovnicah revij preplavijo svet. Leta 1962 dobi večjo vlogo v francoskem filmu Strip-Tease. Iz flirta s francoskim igralcem Alainom Delonom leta 1962 ji ostane sin Ari. Zanj vsa leta bolj ali manj skrbi Delonova mati. Toda ne modna pista ne filmska šola nista tisti viziji, po katerih hrepeni. Srečanje z Brianom Jonesom, dolgoletnim prijateljem, med drugim izkoristi za to, da (pri založbi Immediate Andrewa Loog Oldhama) posname svoj prvo malo ploščo I'm Not Sayin, v produkciji Jimmyja Pagea.

Srečanje z Bobom Dylanom je nedvomno ključno na njeni poti v svet glasbe. Bob jo namreč spodbuja, ji pokloni pesem I'll Keep It With Mine in jo nenazadnje predstavi Andyju Warholu. Legenda pravi, da je Nico preprosto rekla Andyju: »Hočem peti,« in ta jo je predstavil svojemu hišnemu bendu The Velvet Underground.

Nico je bila nov tip super zvezde. Piše se leto1966. Je zagonetna, čudna, povsem drugačna od večine takratnih deklet. Je prava boginja Meseca. Moe Tucker se spominja: »Nič nisva imela skupnega. Glamour gotovo ni bil moja pot. Moški so jo ljubili, toda meni se je od začetka zdela neumna. Med Reedom in Caleom je kmalu začelo prihajati do napetosti in vsi smo razumeli, v katerem grmu tiči zajec.« Predstava, ki jo imajo Velveti o sebi kot o rock'n'roll skupini ne vključuje Nico. In želijo so si vse kaj drugega, kakor to, da postanejo njen spremljevalni bend. Toda, da je ironija še večja, med najboljše pesmi, ki jih Lou Reed napiše tiste čase, sodijo nedvomno tiste, ki jih napiše za Nico: Femme Fatale, I'll Be Your Mirror ali All Tomorrow's Parties. Njena bleda, evropska zadržanost, njen glas, besede in zvok, ki ga proizvajajo Velveti, vse to je magija. Skupina z njo dobi povsem drugačno, enigmatično dimenzijo. Leta 1967 izdajo pri založbi Verve svoj prvi album The Velvet Underground and Nico, ki ga posnamejo v osmih urah. Album je fenomenalen, čeprav niti soavtorji, kaj šele takratna rockovska kritika, niso zadovoljni z njim. Še posebej velja to za Nico: »Želela bi peti kot Bob Dylan,« jadikuje, razočarana, ker ne zveni tako. Toda še preden znamenita Banana dejansko pride v javnost, Nico zapusti skupino. Eden glavnih vzrokov so bile nenehne težave med njo, Loujem in Johnom, bilo je polno ljubezni, ljubosumja in sovraštva, prepletenega v eksplozivno mešanico. (»The Velvet Underground so imeli nekaj težav z identiteto. Hoteli so se me znebiti, ker sem pritegovala pozornost medijev,« pojasni javnosti leta 1975).

Nico začne peti po newyorških barih. Sama. Glasbenike zanjo novači Paul Morrissey, znani menedžer, ki mu uspe pridobiti kitariste tipa Tim Hardin, Tim Buckley, Ramblin Jack Elliot in največkrat takrat komaj šestnajstletnega Jacksona Browna. Toda to so časi, ko vsi želijo postati zvezde in nihče ne želi biti le spremljevalni glasbenik. Nico v celoti reši svoj glasbeni problem šele leta 1968, ko ji John Cale kupi mali harmonij in se nauči igrati nanj. Spet na povsem samosvoj način. Postavljeni so temelji: monoton, narkotičen in globok glas, eden njenih najbolj značilnih zaščitnih znakov, njena podoba, izrazita lepota s poudarjenimi ličnicami in prekrasnimi, velikim očmi, težak in poudarjen make up, stil, ki so ga pozneje oživili gotiki.

Z Johnom Calom kot producentom posname tri albume, polne skrivnosti, nabite z emocijami in za tiste čase povsem novimi zvoki, ki prihajajo iz harmonija, celeste in drugih nerockovskih sestavov. Na solo albumih je gre še globlje v opustošen, zapuščen, arijski zvok. Chelsea Girl (1967) ponuja prefinjen, žalosten folk, toda s pesmijo It Was A Pleasure Then, že nakazuje osamele, hladne, neprijazne zvočne pokrajine albuma The Marble Index (1969), ki velja za enega najmočnejših, s smrtjo obeleženih albumov rokcovske zgodovine. Na njem poje Nico religiozno glasbo za nihiliste, sanja o neki vrsti negativne nirvane, ležati v času nesmrtnega konca, čist, neomadeževan, anorganski. Pesem Nibelungen opisuje obledel svet, ki je oropan čustev, in Nico si želi zaspati, lakota po omami ledenih prostranstev kar šprica naokoli. Edini način, da zbrišeš dvom in popolnoma ublažiš bolečino, je vstop v živečo smrt. Toda mojstrovina je pride dve leti kasneje in se imenuje Desertshore. Gre za nenavaden album, dolgo časa prezrt s strani rockovske publike. Album je kolaž mini simfonij, umeščen v temne, hladne atmosfere, izgubljene v megli časa. Aranžmaji so minimalistični, toda pesmim dajejo občutek rekviema. Že sam naslov albuma in pesmi kot Janitor of Lunacy napeljujejo na občutek, da je nasedla na peščino, nezmožna napraviti odločilen korak v množici nepreglednih čustev. Nič in nihče ne more omajati njene čudovite izolacije, vendar hrepeni po nekom, ki bi »zbrisal moje prazne strani«. Leta 1974 izide album The End, še eden v nizu hermetičnih in težkih albumov. Med posnetki najdemo tudi mračno priredbo Doorsove skladbe The End.

Po izidu albuma se Nico začasno umakne z rockovske scene in se preseli v Pariz. Nastopa samo občasno, a takratne predstave so nepozabna doživetja, njeno petje in igranje na stare indijske orgle je podoživeto z mistično intenzivnostjo. Spet jo zanese v film, predvsem s filmskim režiserjem Philippom Garrelom v naslednjih petih letih posname kar deset filmov.

Šele leta 1981 v Londonu posname album Drama of Exile, ploščo z na novo posnetimi starimi pesmimi, uporabi tudi že posnete starejše, neobjavljene pesmi. V tem obdobju veliko nastopa z mladimi glasbeniki, ki na oder prinesejo univerzalen, orientalski zvok, večkrat v nasprotju z njeno hladno in statično predstavo. Nico je nesrečna, veliko pije, še bolj kadi, toda njena odrska pojavnost je še vedno izredno intenzivna, privlačna in krhka hkrati. Leta 1985 izide Camera Obscura, album ponovno v produkciji Johna Cala. Album uvrsti Nico v središče glasbenega eksperimentiranja, ki se takrat dogaja na glasbenem področju. Predvsem mlajša publika vidi v njej vrnitev punkovske botrice, ki poje o temnih straneh ulice. Toda njene predstave so vedno bolj le pokloni mrtvim prijateljem. Svetovno turnejo zabeleži na dveh živih albumih. Predvsem na zadnjih turnejah ima vedno več težav s heroinsko odvisnostjo. »Resnični umetnik se mora samouničevati in mislim, da na tem področju dobro napredujem,« izjavi leta 1980. Tudi njena psihična trdnost je močno načeta, kar najbolje ilustrira naslednja izjava: »Ne vem, kako lahko sploh živim. Nenehno se bojujem sama s sabo. Počutim se tujka sami sebi in to je dramatično. Nimam nobenih referenc, ki bi mi pomagale razumeti, kdo sem. Živim kakor v pregnanstvu.«

V osemdesetih postane Nico nekakšna Billie Holiday punkovske generacije, dark rockovsko gibanje jo prisvoji kot svojo muzo. Siouxsie Sioux si želi, da bi jo Nico spremljala na koncertih in zdi se že, da se začenja nova kariera. Leta 1978 končno preide s heroina na metadonsko zdravljenje. Pripravljena začeti na novo. V Ljubljani smo jo imeli priložnost slišati dvakrat, v organizaciji koncertov Škuc Ropota je Nico obiskala naše kraje novembra 1984 in marca 1987.

Letos julija bo minilo 15 let od njenega tragičnega padca s kolesa na njeni Ibizi (julija 1988). Pisala je avtobiografijo, ki naj bi se imenovala Moving Target. V njej bi nam najverjetneje podrobneje razložila svoje edino obžalovanje v življenju, ki ostaja nedorečeno: »Moje edino obžalovanje v življenju je, da sem bila rojena kot ženska namesto kot moški.«

Bi bila zgodba res drugačna?

Varja Velikonja

Viri:

Simon Reynolds in Joy Press: The Sex Revolts, Serpent' Tail, London, 1995

Lucy O'Brien: She Bop, Penguin Books, London, 1995

Gillian G.Gaar: She's A Rebel, A Blandford Book, London, 1993

Andy Warhol: POPism, 1980

Susanne Ofteringer: Nico - Icon (dokumenarec iz leta 1995)