Simply Red

Rdeče beli soul

"Ljudje me lahko ljubijo ali prezirajo, toda ne glede na to vsi poznajo moj glas," pravi 43-letni Mick Hucknall (vir: internet), tako rekoč maskota zasedbe Simply Red, ki je svoje imela dobila po manchestrskih nogometnih rdečih vragih in ne – kot so mnogi napačno domnevali – po Hucknallovi barvi las.

A bolj kot njegovi lasje nas seveda zanima barva njegovega glasu. Glasbeni kritiki se strinjajo, da gre za enega najbolj prominentnih vokalov belega soula, ki je pesmim sposoben vdihniti močan romantični, sentimentalni, senzualni in seksualni naboj. Pravzaprav je eden redkih sodobnih glasbenikov, ki bi ga lahko v tem upravičeno primerjali s starimi mački, kot so Sinatra, Presley, The Beatles in The Stones. Mick Hucknall je v kombinaciji s svojim glasom šarmanten, seksapilen in tako prekleto romantičen, da lahko največje hite in priredbe Simply Red brez pomisleka uvrstimo med klasične zimzelene ljubezenske pesmi, ki jih danes lahko najdete na vseh mogočih kompilacijah s tovrstno oznako. Da je svet vedno lačen tega žanra, potrjuje tudi 45 milijonov prodanih izvodov Simply Red albumov. In ko bodo znane prodajne številke letos izdanega albuma Home, bo številka še za milijon ali dva večja.

Simply Red so zadeli v črno že ob svojem prvencu. Potem ko se je Hucknall odrekel svojemu uporniško punkovskemu obdobju, v katerem je neuspešno vodil punk skupino Frantic Elevators, se je začel ozirati za soulom. Leta 1984, ko je cela Evropa prepevala poceni pop uspešnice, je Mick začel ustvarjati z novo zasedbo, ki je kot rečeno dobila ime po njegovem najljubšem nogometnem klubu Manchester United in je črpala predvsem iz korenin soula in bluesa. Že prva samostojna plošča je postavila standard, od katerega Simply Red še danes ne odstopajo: priredba Money's Too Tied (To Mention) randb uspešnice The Valentine Brothers iz leta 1982 je predstavljala nekakšen most med "črnim" in "belim" ali raje med ameriškim in evropskim, razlika med katerima je še danes v žanrskem smislu tako zelo očitna, da le redkokateremu evropskemu (ali raje britanskemu) glasbeniku uspe prodor na ameriške, s tako imenovanim randb-jem zatrpane glasbene lestvice. To, kar danes počasi uspeva Craigu Davidu, enemu redkih britanskih izvajalcev sodobnega randb-ja, je pred slabima dvema desetletjema uspelo Micku Hucknallu in njegovi četici: z drugo samostojno ploščo Holding Back The Years so Simply Red namreč leta 1986 zavzeli prva mesta ameriških lestvic, s čimer je njihov prvenec Picture Book (Elektra, 1985) dosegel platinasto prodajo, Simply Red pa so v dveh letih svojega delovanja postali ena najbolj uspešnih skupin leta 1986.

Uspeh nostalgične Holding Back The Years je bilo težko ponoviti. Pod težo svojega slavnega predhodnika je bil zato njihov drugi album Men and Women (Elektra, 1987) deležen manj blišča in navdušenja. Nemara je poslušalce in kritike zmotil že sam značaj albuma. Medtem ko sta se na prvem albumu stilizem in sentimentalnost pomešala s srčnostjo, teatralnostjo, grenkobo in organskim randb groovom, Men and Women nemara ni izpolnil pričakovanj zaradi pomanjkanja pionirske izvirnosti, ki je za predvidljive stilistične in romantične zvočne kulise skorajda nujno potrebna. Iz albuma je po uspehu in prepoznavnosti izstopala samo priredba Cola Porterja Ev'ry Time We Say Goodbye, s čimer se je Hucknall po pričakovanjih kmalu znašel na seznamu glasbenikov, ki bolj kot na lastno ustvarjalnost stavijo na že preverjene izdelke. Nič drugače ni bilo tudi v primeru izida tretjega albuma A New Flame (Elektra, 1989). Priredba Harolda Melvina in The Blue Notes If You Don't Know Me By Now iz leta 1972 je poskrbela za uspešno promocijo in prodajo, ki sta jo podkrepili še dve izjemni samostojni plošči A New Flame in It's Only Love. S slednjima so Simply Red zavezali mnogo zlobnih jezikov, saj so brez dvoma dokazali, da tudi sami premorejo dovolj ustvarjalnega zagona, potrebnega za tržno zanimiv pop izdelek. Zamolklo strastni Hucknallov glas in prilagodljiva zvočna podlaga, ki se je prelivala iz tradicionalnega randb-ja v tedaj popularne trendovske soul ritme, se je izkazala za zmagovalno kombinacijo. Prištejte k temu še izjemno stilistične videospote, Hucknallove razvpite ljubezenske zveze z manekenkami in njegove rdeče kodre, v katere so se britanski mediji čedalje bolj vtikali, pa boste dobili vpogled v medijsko kampanjo, kakršne so bili tedaj deležni Simply Red.

Toda zlata naklada tretjega albuma ni bila skorajda nič proti uspehu, ki ga je v Evropi imel septembra leta 1991 izdani album Stars. S petimi samostojnimi ploščami, med katerimi so bile tudi Something Got Me Started, Stars in For Your Babies, je album postal najbolje prodajani album leta 1991 in 1992 v Veliki Britaniji. Z osem in pol milijona prodanimi izvodi po celem svetu Stars ostaja najboljši album Simply Red tako v smislu prodaje kot kvalitete. Rafiniran in do potankosti spoliran album, nabit z odličnimi in spevnimi melodijami, je zajel bistvo ustvarjanja Simply Red, Hucknallov vokal pa še nikoli doslej ni zvenel tako prepričljivo in lahkotno. Obenem se je Hucknall naposled izkazal tudi kot tekstopisec. Vseh pet uspešnic na albumu je namreč napisal sam ali pa v sodelovanju s Fritzem McIntyrem, enim redkih prvotnih članov, ki je še vedno vztrajal v zasedbi.

Odhajanje in prihajanje sodelavcev ni posebej vplivalo na zvok Simply Red. Hucknall je od samega začetka diktiral tako ustvarjalni kot marketinški tempo, ki je z njegovim slovesom ženskarja brez dlake na jeziku zasedbi prilival zajetno vlogo dodatnega goriva, potrebnega za uspešno promocijo. Žal je bila Stars preveč blizu evropskega glasbenega pop vzorca, da bi lahko uspela v ZDA, podobno pa se je zgodilo z leta 1995 izdanim albumom Life. Po prvotnem silovitem prodoru na ameriški trg Simply Red niso uspeli pridobiti tako velikega kroga ameriških poslušalcev niti z venčkom počasnih pesmi, ki so svojo osnovo našle v ameriškem randb-ju iz začetka sedemdesetih let. Hucknallov glas je na Life izžareval žametno čutnost počasnega, a temeljitega ljubimca, ki po več poslušanjih zadovolji še tako zahtevno partnerko oz. partnerja. Toda publika, vajena njegovega spodbudnega pop zapeljevanja in trenutnega zadovoljevanja, ni bila tako zelo navdušena. Nemara je Hucknall tudi sam hotel nekoliko ustaviti konje in omiliti histerijo, nastalo s Stars. Negativni aspekti slave so čedalje bolj pritiskali nanj, napihnjene in povečini zlohotne zgodbe o ubogem rdečelasem romantiku, ki nikakor ne more najti ženske, s katero bi preživel preostanek svojega življenja, pa so mu brez dvoma najedale živce. Nemara se tudi zato zdi, da je na leta 1998 izdanem albumu Blue čutiti upad njegove ustvarjalne energije. Ne glede na to, ali gre paleto nekoliko slabših (vsaj v primerjavi z uspešnicami na A New Flame in Stars) pesmi pripisati njegovi naveličanosti in utrujenosti, je Blue pokazal, da je Hucknallov največji talent še vedno njegov glas, ki je tudi na tem albumu popestril peterico prirejenih zimzelenih melodij (med drugim Night Nurse Gregoryja Isaacsa in Mellow My Mind Neila Younga) in sedem Hucknallovih pesmi. Toda nora in čedalje bolj trendovska devetdeseta so bila za njegovo domišljijo in umetniški zagon vendarle prevelik zalogaj.

Če smo Hucknallu s tem pripisali ustvarjalno krizo, je na tem mestu treba takoj dodati, da jo je ob misli na konec tisočletja tudi uspešno prebrodil. Love and The Russian Winter (1999) je namreč pokazala nov obraz Simply Red, obraz, ki se je ne glede na svoje glasbene korenine pripravljen prilagajati sodobnim trendom, ki so v devetdesetih letih mutirali v sto in en glasbeni izraz. Hucknallov glas je spet zaživel v nekoliko bolj živahnem, poskočnem ritmu, ki se je tokrat močno opiral na house, še najbolj primerljiv tistemu, kar počneta na primer Everything But The Girl. Toda poslušalstvo, ki ga je zdaj sestavljala generacija v času prvega Simply Red albuma rojenih najstnikov, je bilo bolj kot z novim izdelkom starih mačkov obremenjena z novimi najstniškimi zvezdami. Marketinški uspeh oziroma neuspeh albuma je s tega vidika pravzaprav razumljiv, tako kot je razumljivo tudi Hucknallovo že omenjeno prilagajanje novim smernicam. Love And The Russian Winter je ob koncu tisočletja tako predstavljal še kako potreben osvežilen korak naprej, brez katerega bi Simply Red prav lahko utonili v pozabo in se z leto kasneje izdanim albumom največjih uspešnic z naslovom It's Only Love zapisali med legende zadnjih dveh desetletij 20. stoletja.

Toda Mick Hucknall se po njegovih besedah letos ob izidu osmega studijskega albuma Home počuti, kot da začenja znova. Nov korak k ponovnemu medijskemu izpostavljanju je bila tudi ustanovitev lastne založbe SimplyRed.com, s čimer je Hucknall obdržal avtorske pravice svojih albumov. Odhod izpod okrilja velike založbe pa je poleg pozitivnega "osamosvajanja" prinesel tudi negativne posledice. Hucknall je s tem tveganim dejanjem namreč posegel v svoj nedotakljivi status uspešnega ustvarjalca, kakršnega imata v Veliki Britaniji le še kakšna Elton John in George Michael, obenem pa so se na svojevrstni razprodaji našli tudi Simply Red. Tveganje je veliko in prav zato je za Hucknalla in njegove sodelavce (še posebej je treba izpostaviti njegovega dolgoletnega sodelavca Gotta Yashikija) še toliko bolj pomembno, da z uspešno koncertno promocijo svojega novega albuma Mickov glas seže tudi v slovensko vas, kamor bo njegova karavana prispela v začetku julija. Sodeč po optimistični mešanici že znanih Simply Red stilov s sodobno pop sintetiko, ki jo združuje tudi odlična nova samostojna plošča Sunrise, se bo uspešna zgodba o rdeče belem soulu nadaljevala.

Marta Pirnar