Tematski albumi Franka Sinatre

Sprehod

Ko se je v začetku petdesetih pojavila velika plošča in z njo novo tržišče, so založbe to takoj izkoristile. Takrat se je malokdo ukvarjal z glavo in repom teh plošč; pomembno je bilo, da je na vsaki nekaj uspešnic in nekaj drugih skladb, ki so dovolj zanimive, da se lahko uspešnicam postavijo ob bok ali pa se kot mašila pojavijo samo zato, da je na plošči določeno število skladb. No ja, tako je bilo ali pa tudi ne...

Že takoj ob pojavu velike plošče konec štiridesetih let let so nekateri izvajalci popularne glasbe začeli izdajati »načrtne« albume, albume, ki so obravnavali določeno temo. Nekje do leta 1952 so taki albumi, odvisno od založbe, bili sestavljeni še iz več malih plošč na 78 obratov.

Leta 1953 se je po uspehu filma Od tod do večnosti, v katerem je igral stransko vlogo Maggia (in zanjo dobil oskarja), založbi Capitol pridružil Frank Sinatra. Zadnja leta mu niso bila preveč naklonjena; na samem začetku petdesetih let sta se ga odrekla njegova prejšnja založba Columbia in tudi Hollywood, javnost pa je prebirala trače o njegovi burni zvezi z Avo Gardner, ki naj bi po govoricah imela precej zaslug za to, da je Sinatra dobil vlogo v omenjenem filmu[1]. Vendar je Frank Sinatra vedno bil zelo dojemljiva in široka glasbena osebnost, ki mu ni bilo vseeno, kaj založba vrže na trg. Pri založbi Columbia ni imel kaj dosti nadzora nad svojim delom, pri Capitolu pa je zadevo zagrabil čisto drugače. Okrog sebe je zbral skupino sposobnih piscev in aranžerjev in se poglobil v nastajanje svojih plošč.

Leta 1954 je album Songs For Young Lovers združil osem pesmi za zaljubljence. Album je bil še desetpalčen[2] in osem pesmi na njem je bilo tesno povezanih po temi in po svojem izvoru; v glavnem so bile vse jazzovski ali pop standardi, ki so jih ljudje poznali v najrazličnejših izvedbah: A Foggy Day In London Town, I Get A Kick Out Of You in They Can't Take That Away From Me[3]… Album Swing Easy[4] je naslednje leto združil stalnice Just One Of Those Things, I'm Gonna Sit Right Down And Write Myself A Letter[5], Jeepers Creepers[6] in Get Happy[7]. Aranžer prvega albuma Songs For Young Lovers je bil Nelson Riddle, ki je postal stalni član Sinatrove posadke. Revija Billboard je album Songs For Young Lovers razglasila za najbolj priljubljenega v tistem letu, Sinatra pa je postal najboljši pevec.

Naslednje leto je izšel najrazvpitejši Sinatrov album iz njegovega zgodnjega obdobja pri Capitolu. Album In The Wee Small Hours je meril že dvanajst palcev in v oči je najprej padla odlična naslovnica, na kateri pevec v zgodnjih jutranjih urah s cigareto v roki in klobukom na glavi osamljeno čemi pod ulično lučjo.[8] Album je bil prvi v vrsti »osamljenih albumov«, ki so postali nekakšen prototip glasbe Franka Sinatre; njihov vrhunec je album Frank Sinatra Sings For Only The Lonely[9] iz leta 1958; k njemu se bomo vrnili malce pozneje. In The Wee Small Hours je imel dober razlog za nastanek; Sinatra se je nedolgo pred njegovim izidom dokončno razšel z Avo Gardner, svojo drugo ženo. Zaradi nje se je na začetku petdesetih burno ločil od prve žene Nancy, s katero je imel tri otroke. Ava Gardner je do konca Frankovega življenja ostala, tako pravijo, njegova največja ljubezen. Ločitev od nje ga je sesula, čeprav sta se v glavnem samo prepirala (in seksala). Značajsko sta si bila preveč podobna, da bi lahko shajala skupaj, a sta kljub temu vse do Avine smrti v osemdesetih ostala prijatelja in si pomagala, čeprav je Ava sprva govorila, da Franka niti videti noče več. Album In The Wee Small Hours je bil očitna posledica konca velike ljubezenske zveze, čeprav se je takrat o tem samo šušljalo. Rdeče niti albuma so melanholija, obup in osamljenost zgodnjih jutranjih ur; pesmi to odlično ponazarjajo, od najboljše skladbe na albumu (naslovne skladbe), vse do izvedb takšnih klasik, kot je npr. Ellingtonova Mood Indigo, pa I See Your Face Before Me in obupana Ill Wind. Pravzaprav je z izjemo albuma This Is Sinatra iz leta 1957, zbirk največjih uspešnic, nekaj živih plošč in albumov z glasbo iz filmov kar težko najti album, ki ga je Frank Sinatra posnel v letih 1953-1974 in ni tematski. Zato si oglejmo samo še nekatere najbolj izrazite[10].

Songs For Swingin' Lovers je bil leta 1956 nekakšen podaljšek plošče Songs For Young Lovers, čeprav hkrati njen veselejši pol. Petnajst swingovskih pesmi je zadelo v črno; album je bil komercialno izjemno uspešen, na njem so se znašle tudi takšne legendarne Sinatrove izvedbe kot You Make Me Feel So Young, It Happened In Monterey in Swingin' Down The Lane.

Leta 1958 je izšel že omenjeni album Sinatra Sings For Only The Lonely[11], ki je morda najpretresljivejši Sinatrov album. Pod aranžersko taktirko Nelsona Riddla je album zazvenel neverjetno obupano, a hkrati več kot primerno za preučevanje Sinatrove umetnosti čaranja temnega vzdušja, vzdušja, kot ga poznamo s plošč Toma Waitsa in Nicka Cava. Angel Eyes, Willow Weep For Me, Ebb Tide[12] in One For My Baby[13] so pesmi, ki poleg naslovne morda najbolje predstavljajo dušo plošče. Plošča je učbenik t.i. barske razpoloženjske glasbe; odtod je izšla podoba barskega pevca za klavirjem s cigareto v ustih in z viskijem pri roki, ko osamljeno prebira tipke potem, ko so gostje že odšli, ali pa nasprotno, osamljenega in izgubljenega zapiteža za šankom, ki tega barskega pianista posluša in v glavi slika podobe izgubljene ljubezni.

Potem so tu še seveda trije nadvse uspešni »Come« albumi. Gre za plošče Come Fly With Me, Come Dance With Me in Come Swing With Me. Vsaka zase je mojstrovina. Izšle so v letih 1958, 1959 in 1961 in Come Swing With Me je bila tudi Francisova zadnja plošča za Capitol, preden je istega leta presedlal k svoji lastni založbi Reprise. Vse tri plošče so imele izjemno zanimive rdeče niti: prva je bila nekakšno potovanje po najrazličnejših eksotičnih in manj eksotičnih krajih po svetu in je združevala stalnice kot so Isle Of Capri, Moonlight In Vermont, April In Paris, Brazil in tudi Blue Hawaii[14], ki jo je slaba tri leta zatem za svoj istoimenski film posnel tudi Elvis Presley, da ne govorimo o čudoviti izvedbi našega Ota Pestnerja leta 1984 za album Najlepše filmske melodije[15]. Druga je vsebovala plesne pesmi, same znane zadeve: Cole Porterjevo Cheek To Cheek, Something's Gotta Give (z njo je imel nekaj uspeha tudi Sammy Davis Jr.), I Could Have Danced All Night iz musicala My Fair Lady, Dancing In The Dark[16] in Just In Time. Zanimivo je, da je ta plošča izšla takoj za Only The Lonely, kot bi hotel Frank poskrbeti, da se ne bo obesilo preveč njegovih pristašev. Tretja plošča Come Swing With Me je imela podobno temo kot Swing Easy in Songs For Swingin' Lovers. Francis je zanjo izbral nekaj nenavadno zanimivih pesmi, npr. uspešnico bratov Mills Paper Doll, pa Sentimental Journey[17], On The Sunny Side Of The Street in biserček That Old Black Magic[18]. Z izborom repertoarja za svoje plošče in nastope je Francis dokazoval, kako izjemno dober pevec jazza je, čeprav se o tem ni nikoli kaj dosti pisalo.

Tudi pri svoji založbi Reprise se je Sinatra še naprej osredotočal na glavo in rep svojih plošč. Omenimo nekaj najznačilnejših. Gotovo ne moremo mimo dostojne naslednice plošče Only The Lonely. To je plošča All Alone, ki jo je Frank izdal leta 1962. Aranžersko je bila vendarle malce drugačna, bolj polno orkestrirana. Pesmi Oh How I Miss You Tonight, The Song Is Ended in Are You Lonesome Tonight, predelava Elvisovega zadetka iz leta 1960, ki je bil na drugi strani predelava stare Al Jolsonove žalostinke, so izzvenele v neverjetno avtentičnem tonu, medtem ko je bil Frank na naslovnici videti precej postaran osamljen revež, ki ne najde poti naprej; vse v tem duhu torej. Leta 1964 je Frank izdal album Frank Sinatra Sings Days Of Wine And Roses, Moonriver And Other Academy Award Winners, s katerega rdečo nitjo, namreč pesmi iz hollywoodskih filmov, je elegantno poslal lep poklon Hollywoodu. Doživete izvedbe v naslovu omenjenih pesmi in drugih (tudi iz njegovih filmov) postavljajo ta album med najboljše Sinatrove. Leta 1964 je založbo Reprise za lepe denarje prodal velikanu Warner Brothers in naslednje leto izdal album My Kind Of Broadway, poklon broadwayskim musicalom, na katerem so se znašle nekatere odlične pesmi, tudi nekatere na novo posnete, ki jih je pel že prej. Pesmi Luck Be A Lady, Without A Song[19] in Hello, Dolly so bile že tako globoko usidrane v ameriško zavest, da plošča ni mogla zgrešiti. Takoj naslednje leto je izšla plošča September Of My Years, ki je definitiven »album o staranju«. Frank je dvanajst pesmi na temo jeseni življenja zapel precej pretresljivo; tu moramo seveda izpostaviti naslovno pesem in izredno prepričljivo izvedbo Drakove pesmi It Was A Very Good Year[20]. Sinatra se pri petdesetih zaveda, da počasi prehaja v drugo obdobje življenja in nam (pomembno!!!) z dostojanstvom slika otožne, tu pa tam zaradi zavedanja minljivosti zagrenjene, a predvsem resnično dostojanstvene podobe srednjih in poznih let. »Dnevi so kratki, zdaj, ko sem v jeseni življenja,« pravi Sinatra (ki takrat vendarle še ni bil tako star, da bi lahko z resnično grenkobo doživljal »pozna leta«, a to se mu glede na interpretacijo in doživeto petje šteje kvečjemu v plus), »a moja leta so bila dobra leta.«

Pri pregledu Sinatrovih tematskih umetnin pa ne moremo mimo treh plošč, ki danes zaključujejo tale zapis. To so plošče Moonlight Sinatra, A Man Alone in Watertown. Izšle so v letih 1966 in 1969. Prva je združevala dvanajst pesmi z luno v naslovu. Rdeča nit je bila domiselno izbrana, pesmi kot Moonlight Becomes You, Moonlight Serenade in The Moon Was Yellow pa so tako brez težav našle svoj prostor v konceptu[21]. Leta 1969 je izšla še ena v vrsti »osamljenih« plošč. A Man Alone je poleg osamljenosti imela še eno nit: vse pesmi je napisal pesnik Rod McKuen. Biser plošče je gotovo izjemna Love's Been Good To Me, ki je všeč tudi tistim, ki drugače Sinatre ne marajo kaj preveč. Tretja plošča v našem nizu pa je prav tako izšla leta 1969 in je precej redek dragulj v Sinatrovi zbirki. Zadeva bi morala prvotno biti TV-Special, posebna televizijska glasbena oddaja. Ta zamisel se je končala pri albumu. Album Watertown je Sinatrov Born In The USA; napačno razumljen je za razliko od Born sicer komercialno propadel, vendar ostaja eno Sinatrovih najboljših del – njegova rdeča nit je zgodba o malem mestu in preizkušnjah moža, ki živi v njem. Album je precej zamorjen, vendar vse v skladu z vsebino. Ameriških kritikov in občinstva ni pritegnil, kar ni niti tako čudno.

V zapuščini Franka Sinatre je še ogromno materiala, vendar več o tem morda v letu 2005, ko bo minilo 90 let od njegovega rojstva.

Matej Krajnc

Viri:

John Collins: The Complete Guide To The Music Of Frank Sinatra, Omnibus Press, 1998;

Kitty Kelley: His Way, The Unauthorized Biography of Frank Sinatra, Bantam Books, 1996;

Derek Jewel: Frank Sinatra, Pavilion Books Limited, 1985;

Splet:

www.franksinatra.com

www.sinatra.com

www.sinatrafamily.com

Mednarodno združenje Franka Sinatre: www.sinatraclub.com

Opombe

1 Ava naj bi uporabila veliko svojih hollywoodskih zvez; baje naj bi imela prste zraven tudi mafija, s katero naj bi si bil Francis na »ti«, vendar tega ni nihče nikoli dokazal, tudi v osemdesetih na številnih zaslišanjih ne.

2 Velike plošče so bile takrat še desetpalčne; dvanajstpalčne velike plošče, kot jih poznamo danes, so začele izhajati šele na začetku petdesetih let, tam nekje okoli leta 1953-54, odvisno od posameznih založb; desetpalčnim ploščam smo včasih pri nas rekli tudi »srednje plošče«, na njih je bilo ponavadi osem pesmi.

3 Tisk si je za tovrstne pesmi kmalu izmislil izraz »salonske pesmi« in Frank se je iz tega skozi leta še večkrat norčeval.

4 Zdaj so domala vsi zgodnji in ostali albumi Franka Sinatre na voljo tudi v digitalizirani obliki na zgoščenkah. Dobijo se tudi pri nas.

5 To pesem je za album Shaky (Epic, 1981) posnel tudi Shakin' Stevens.

6 Priporočam Armstrongovo zgodnjo izvedbo te pesmi; Satchmo jo je pozneje še nekajkrat posnel.

7 Judy Garland je imela precejšen uspeh s svojo različico, prav tako Ella Fitzgerald.

8 To naslovnico je leta 1974 na nek način parafraziral Tom Waits na albumu The Heart Of Saturday Night; Frank Sinatra je bil Waitsov veliki vzornik.

9 Ta album je eden najljubših albumov Bruca Springsteena.

10 Ti zgodnji tematski albumi Franka Sinatre so, ko so postali dvanajstpalčni, postali tudi izjemno velikodušni in tudi v tem je del njihovega uspeha. Na njih je bilo tudi po petnajst pesmi.

11 Leta 1960 je Roy Orbison z istoimensko (vendar ne isto) pesmijo dobil svojo prvo uspešnico Top 5. Napisal jo je v sodelovanju z Joejem Melsonom. Chris Isaak je Orbisonovo pesem učinkovito predelal na albumu Baja Sessions.

12 Plattersi so imeli s svojo izvedbo precejšen uspeh leta 1960.

13 Harry Belafonte je posnel (poleg Frankove) morda najboljšo priredbo te pesmi; najdete jo na marsikaki kompilaciji njegovih najboljših posnetkov, prvič pa jo je zapel na albumu Belafonte Sings The Blues l. 1958 – na tem albumu je Harry zapel tudi tri pesmi Raya Charlesa (Mary Ann, A Fool For You in Hallelujah I Love Her So), pa God Bless The Child Billie Holiday, Leadbellyjevo Cotton Fields idr. Ploščo je snemal med januarjem in junijem 1958.

14Prvi je pesem pel Bing Crosby leta 1937.

15 Album Najlepše filmske melodije je ena resničnih mojstrovin svetovne popularne glasbe; ko je leta 1984 prišel v trgovine, je bilo zanimivo slišati, da se je Pestner pri svoji izvedbi Elvisove popevke Blue Hawaii zgledoval po njegovi različici iz leta 1973, ki je Elvis ni uvrstil na ploščo Aloha From Hawaii Via Sattelite, ne pa po bolj znani različici iz leta 1961.

16 Na tem mestu si ne morem kaj, da ne bi opozoril na dejstvo, da je Bruce Springsteen izjemen poznavalec ameriške popularne glasbe in da je znal naslove starih jazzovskih, popularnih in rockenrolovskih skladb spretno izrabiti za svoje lastne umetnine – primer je recimo kar Dancing In The Dark. Vzel je naslov stare stalnice in napisal eno svojih najboljših pesmi; še en dober primer je pesem Fever, ki jo je napisal leta 1973; nikoli ni skrival, da si je naslov izposodil pri istoimenski uspešnici Peggy Lee iz petdesetih (v izvirniku je pesem pel Little Willie John); da ne omenjamo pesmi Wreck On The Highway, Take Me Out To The Ball Game, Santa Ana, All Or Nothing At All in drugih.

17 New Swing Quartet je leta 1984 pri založbi Helidon izdal odlično ploščo Naš stari Suzafon, na kateri so fantje v slovenščini prepevali nekatere največje popularne melodije iz ameriške zakladnice, med drugimi tudi Toma Dooleya, Basin Street Blues, Yellow Bird, Darling Nelly Gray, Stormy Weather, Paper Doll in Sentimental Journey. Slovenci imamo po njihovi zaslugi torej nekaj teh zadev tudi v svojem jeziku; svoje izvedbe jazzovskega pola albuma so večinoma povzeli po izvedbah zasedbe The Mills Brothers.

18 Leta 1995 je to pesem na obletnici 80-letnice Franka Sinatre izvedel Little Richard in s tem posredno izkazal spoštovanje Sinatrovi glasbi. Ray Charles je na taisti prireditvi izvedel pesem Ol' Man River, ki je stalnica iz filma Showboat in jo je Frank pel v filmu Till The Clouds Roll By v štiridesetih letih. Ray se je v svojem značilnem slogu pošalil, da on kajpada ni videl filma, pač pa je Frankova izvedba nanj naredila velik vtis.

19 Ni še dolgo tega, ko je v trgovine prišla plošča All Of Me Willieja Nelsona. Na njej so zbrani standardi, ki jih je skozi leta pel Willie, med drugimi tudi Without A Song. Ploščo toplo priporočam, saj nas znova opozori na dejstvo, da countryjevska glasba ni samo Nashville in da je predalčkanje v glasbi pravzaprav brez pomena.

20 Pesem je že leta 1962 posnela zasedba The Kingston Trio. Poleg tega,da je na izvrstnem albumu Robbieja Williamsa Swing When You're Winning, jo lahko torej najdete na odlični kompilaciji The Kingston Trio The EP Collection ali na drugi od njihovih dveh obsežnih multicedejevskih zbirk založbe Bear Family.

21 Plošča komercialno sicer ni bila ena izmed Frankovih najbolje prodajanih; kritiki so celo zapisali, da je album medel v primerjavi z drugimi njegovimi tematskimi. Ali pa je morda šlo za to, da je plošča Moonlight Sinatra izšla kot naslednica albuma Strangers In The Night in je bila zato deležna takšne usode?