CARLOS BATISTA MATOS

Bachata, historia y evolucion

Samozaložba, 2002

Za področje latinskoameriške in karibske glasbe ni na razpolago ravno veliko dobre literature in še toliko manj za glasbene zvrsti, ki so tudi same po sebi v ozadju popularnejših ritmov salse, sambe ali tanga. Dominikanska bachata vsekakor sodi mednje, na karibskih otokih pa bi lahko našli še pravo paleto drugačnih godb in glasbenikov, ki so zaradi naravne izoliranosti obsojeni tudi na svetovno anonimnost. Resda sodobni mediji z internetom na čelu precej popravljajo to našo nevednost, ampak v teh krajih je celo telefon za marsikoga še vedno pravo bogastvo. Kot konkreten primer lahko navedem, da računovodkinja poslov bachatera Antonyja Santosa v njegovi vasi Las Matas de Santa Cruz nima niti faksa, kaj šele elektronske pošte. Vse njegove milijonske posle, povezane z glasbo, veleposestmi in nepremičninami, ureja in rešuje le po telefonu.

Pred leti je ameriška antropologinja kolumbijskega porekla Deborah Pacini Hernandez izdala pomembno študijo o bachati Bachata: A Social History of Dominican Popular Music, o kateri je v reviji Muska že pisal Ičo Vidmar. Ta knjiga še vedno ostaja najboljši pregled in kritična študija tega glasbenega fenomena, ki je v zadnjih letih doživel pravi boom v Dominikanski republiki ter tudi po svetu. Manjka pa ji ravno novejše obdobje, saj se je bachata popularizirala šele po izidu njene knjige. Zdaj nam je po precejšnjih naporih v roke prišla najnovejša knjiga o bachati, tokrat izpod peresa dominikanskega novinarja Carlosa Batiste Matosa, rednega glasbenega sodelavca tamkajšnjega dnevnika Ultima Hora in voditelja televizijske oddaje Con los famosos na TV Color Vision. Batista Matos je leta 1999 že izdal študijo o merengueju, ki je razprodana.

Njegova tokratna knjiga nam prinaša vrsto zanimivih in pomembnih informacij, čeprav ji manjkajo avtorjeve razlage bachate, ki v Dominikanski republiki ni le glasbeni, ampak predvsem socialni pojav. Bachata v zadnjih časih vse bolj postaja del tamkajšnje elite, čeprav se je predvsem v Santu Domingu mnogi še vedno sramujejo. Razlogov za to je več. Vsekakor pa je treba imeti pred očmi dejstvo, da je Kolumb novi svet odkril ravno v tej deželi in se ima zato bela elita za neposredne potomce Špancev. Hkrati imajo na istem otoku Haiti, najbolj črnsko državo vseh Karibov. Rasizem je med Dominikanci še vedno zelo močan, bachata pa s svojimi kitarami neverjetno spominja na afriško glasbo. Poleg tega se je tudi rodila na področju blizu meje s Haitijem.

Ob avtorjevi predstavitvi razvoja bachate in njenih glavnih akterjev je izredno pomembno slikovno gradivo. Primerjava slik hiš, v katerih so se rodili glavni bachateri (Frank Reyes, Raulin Rodriguez, Antony Santos, Joe Veras…), z njihovimi današnjimi haciendami je bolj zgovorna od vsakršnega komentarja. Pomemben del knjige so dodani teksti dominikanskih intelektualcev o tem fenomenu, med katerimi je tudi njihov minister za kulturo in pisatelj Tony Raful, ki bachato jemlje kot del nacionalne kulture. Objavljena je tudi zanimiva študija njegovega državnega sekretarja, pisatelja in arheologa Marcia Veloza Maggiola, ter še nekaterih drugih pisateljev in sociologov.

Avtor je knjigi na koncu dodal nekaj temeljnih besedil bachat in celo note, kar je sploh zanimivo, saj gre pri izvajalcih večinoma za nešolane glasbenike.

Tako kot ima problem s svojo distribucijo bachata, se dogaja tudi z omenjeno knjigo. Celo v samem Santu Domingu je težko najti knjigarno in še težje takšno, ki bi prodajala to knjigo. Meni jo je uspelo najti v knjigarni Mateca.

Marko Jenšterle