AMALGAM (Watts/Stevens/Clyne/Guy)

Prayer for Peace 1969

FMR Records, 2002

Eden najbolj presenetljivih stranskih pojavov v zgodovinski recepciji sodobnih glasbenih praks iz druge polovice minulega stoletja je po mojem mnenju nekakšno samoumevno spregledovanje simultano, a neodvisno potekajočega, čeprav glede na tedanje tehnološke zmožnosti reprodukcije in komunikacije s kar številnimi interakcijami povezanega osvobajanja posameznih jazzovskih sredin izpod do tedaj prevladujočih stereotipov. Ko jazzovski zgodovinopisci obnavljajo herojske zgodbe afroameriških ikonoklastov, pogosto ne opazijo vzporednic v sorodnem glasbenem dogajanju, ki je istočasno potekalo na posameznih evropskih prizoriščih in na Japonskem. Če je razumljivo, da je bil vpogled v istočasna sodobna glasbena iskanja v tedanji Sovjetski zvezi dolgo časa skorajda nemogoč, ker jih je od podobnega v drugih predelih sveta ločila železna zavesa, pa smo jih potem razkrivali na dokumentaren način desetletje in več kasneje, in če je res, da je bila Japonska takrat še precej bolj oddaljena, kot je danes, pa je takšno spregledovanje ali včasih celo podcenjevanje dogajanja v evropskih ustvarjalnih sredinah najmanj krivično. Berlin, Amsterdam in London – če omenim samo najmočnejša sodobna glasbena središča iz druge polovice 60. let prejšnjega stoletja – so bili ob Parizu, ki pa so ga zapolnili predvsem v eksilu živeči afroameriški radikalni glasbeniki iz Chicaga, s svojimi glasbenimi kolektivi in povezavami po svojem kreativnem naboju, ki se je tam zgostil, ter po intenzivnosti dogajanja glasbene metropole, enake takratnemu New Yorku. In zato je vsaj pošteno popravljanje krivice, če že ne kaj več, zadnje čase opaženo ponovno zanimanje za to dogajanje in spremljajoče ponatiskovanje glasbenih dokumentov tistega časa.

Ker so le-ti izhajali še na vinilu in v manjših nakladah, v samozaložbah ali pri takrat zelo popularnih neodvisnih založbah, ki so jih ustanavljali glasbeniki sami (kar je bilo sicer dobro zanje, slabše pa za njihovo dostopnost),zdaj končno dobivamo pred naša ušesa posnetke, o katerih smo sicer poslušali in brali pričevanja, a jih je bilo v zadnjih 30 letih težko tudi slišati. Med takšne se zagotovo uvrščajo tisti, ki jih je posnela angleška skupina Amalgam in katerih del vsebuje pred kratkim v CD formatu ponatisnjeni album Prayer for Peace.

Prayer for Peace je zagotovo ena ključnih plošč pionirskega obdobja sodobnega britanskega jazza v izvedbi treh danes uveljavljenih in enega malo pozabljenega velikana takratnega tamkajšnjega dogajanja, posneta 20.maja 1969 v enem samem tri ure trajajočem studijskem »sessionu« v Londonu in izdana na vinilu istega leta pri založbi Transatlantic. Amalgam je bila ena zgodnejših in hkrati za britansko novojazzovsko dogajanje izjemno pomembnih skupin v teh krajih po poznejših projektih in sodelovanjih dobro znanega pihalca Trevorja Wattsa. Povsem enakopravno sta jo sestavljala še eden najbolj kreativnih bobnarjev svojega časa John Stevens ter basist Jeff Clyne, katerega ime sicer ni ostalo tako izrazito zapisano v spominih na tisto obdobje. Zato pa se je vanj in v poznejše glasbeno dogajanje toliko bolj zapisalo ime kontrabasista Barryja Guya, ki se na tem albumu sicer pojavi zgolj kot gost, ko zamenja Clyna v naslovni, zaključni in po pomenu hkrati osrednji skladbi Prayer for Peace. Guy je ne le eden najbolj vidnih evropskih mojstrov na tem glasbilu, ampak tudi pomemben organizator inovativnega glasbenega življenja na Otoku, sodelavec praktično vseh ključnih britanskih sodobnojazzovskih glasbenikov, odličen skladatelj ter predvsem vodja številnih zasedb, med katerimi v zadnjih dveh desetletjih zagotovo zavzema osrednje mesto London Jazz Composers' Orchestra, v katerem – nič presenetljivega ! – še danes sodelujeta tudi s Trevorjem Wattsom.

Amalgam in njihova glasba so bili seveda značilen proizvod duha časa, v katerem so ustvarjali. Ker je pričujoči CD dosledna reprodukcija vinilke, so za njegovo opremo ponatisnili tudi originalni ovitek z Wattsovo spremno besedo. Tako ne le glasba, ampak tudi likovna oprema, oblikovanje in razmišljanje v Wattsovem pojasnjevalnem besedilu nazorno odražajo arhetipe tistega obdobja: obdobja mladinskega političnega in kulturnega upora, rušenja do takrat samoumevnih družbenih vrednot, uveljavitve popularne godbe, še posebej rocka, izoblikovanja konsistentnih subkulturnih skupin in kontrakulturnih gibanj. Hipijevske barve, tipologija črk in likovna oprema, levičarski izgled sodelujočih glasbenikov na fotografijah legendarnega mojstra angleške glasbene fotografije Jaka Kilbyja, ki je ovitek tudi oblikoval(in ki kot po naključju ravno zdaj, v okviru ljubljanskega jazzfesta, razstavlja v Ljubljani - op.a.), ter lahko razberljiva tematska podlaga vseh skladb na albumu, ki jo Watts v svojem razmišljanju še dodatno ubesedi, potrjujejo omenjeni prvi vtis. Predvsem pa je tu glasba: za tiste čase smel izraz sodobnih postjazzovskih iskanj v navezi na tedanjo radikalno rockovsko dogajanje. Amalgam so bili namreč eden prvih bendov na tem planetu, ki so povezali tedanji radikalni jazz in angažirani rock v nastavek, iz katerega je na obeh obalah Oceana nastal t.i. jazzrock kot značilen glasbeni žanr tistega časa, in ki ga je takoj zatem ob mnogih drugih briljantnih glasbenikih do zvezdniških razsežnosti uveljavil Miles Davis.

Prayer for Peace je seveda glasbeno artikulirano stališče ozaveščenih ustvarjalcev do takratne vojne v Vietnamu. Kakšno naključje, da ga predstavljamo prav zdaj, v času, ko so se osrednji akterji takratne vojne dobrih 30 let pozneje spustili v zelo podobno avanturo.

Zoran Pistotnik