DENNIS GONZALEZ YELLS AT EELS

Pic-to-gram

Daagnim, 2002

Nobenega dvoma ni več, da je Dennis Gonzalez z novim tisočletjem pričel tudi novo etapo na svoji že do takrat plodoviti in prepoznavni ustvarjalni poti. Ta kultna in pionirska osebnost dallaškega prizorišča sodobnega jazza je resda v 90.letih prejšnjega stoletja po spletu okoliščin za nekaj časa izginila iz našega slišnega dometa, pravzaprav pa se je umaknil tudi z domačega prizorišča. Očitno pa se je z milenijskim prehodom tam na drugi strani Oceana le nekaj spremenilo, saj se na prizorišču spet pojavljajo cenjena, a že malo pozabljena imena, snema se in veča se zanimanje za njihovo delo. Pri Gonzalezu pa je bil dodaten povod za tako odločno in smelo vrnitev zagotovo tudi ambicija njegovih dveh sinov, da se uveljavita kot novatorska glasbenika. Skupno delo je vzpodbudilo skupne ustvarjalne ambicije, te pa koncertne in snemalne načrte ter v funkciji le teh obuditev legendarne Gonzalezove založbe Daagnim Records.

Če se je Dennis Gonzalez na mednarodno glasbene prizorišče vrnil, preizkušajoč se ob pripomočkih sodobne tehnologije manipulacije z zvočnim gradivom, ter se v nadaljevanju precej podredil radikalnejšim prijemom svojih sinov, se na tem dvojnem albumu vrača k svojim jazzovskim koreninam, k svojemu zgodnjemu razumevanju sodobnega jazza. To je pač v zraku, kakor je v zraku tudi ustvarjalno rekonstruiranje in referiranje na ključne že preminule osebnosti sodobnega jazza; če že ne drugače, pa vsaj v obliki posvetil, »hommageov«. No, prav Dennis je bil eden prvih, ki ni skrival svoje fascinacije nad velikani sodobne afroameriške godbe. Ne nazadnje je s številnimi med njimi tudi sodeloval. Nekaterim izmed njih je v preteklosti v tipični južnjaški maniri spisal celo vrsto himen in vedno znova se vrača k njim po navdih. Enako tudi k svoji ženi Carol. Tako se srečamo s počastitvijo Dona Cherryja in Juliusa Hemphilla. Sicer pa v glasbenem stališču z naslovom Free Jazz is Trash, Asshole ni mogoče preslišati prispevka Tima Greena na redko uporabljanem basovskem saksofonu. Tema Variations on a Theme for Don Cherry je vzeta iz kakšnih 15 let stare himne, ki jo je Dennis napisal v čast omenjenemu preminulemu trobentaču, v tem primeru pa ima kolektivno avtorstvo. Potem velja omeniti edini prispevek, katerega avtor ni Dennis, podpisal ga je Aaron, naslov pa mu je dal Rhapsody and Blood Lust. Umbilical Pendulum je nova Dennisova skladba, ki ji sledi naslovna Pictogram, podpisana kolektivno. Predstavitev pa velja zaključiti s Hymn for Julius Hemphill. Ta sicer že izvajana Dennisovo himna je na tem albumu izvedena v štiridelni razdelavi, združeni v tri skladbene enote v dolžini dobrih 20 minut in zaključuje studijski del tega dvojnega albuma. A tudi preostanek albuma je povsem prepričljiv.

Zoran Pistotnik