GOLDFRAPP

Black Cherry

Mute Records/Dallas Records, 2003

Še preden zavzdihnete in rečete Felt Mountain, vedite, da je Black Cherry nekaj popolnoma drugega kot prvenec, ki sta ga Alison Goldfrapp in Will Gregory izdala pred tremi leti. Nič več hladnih in doživetih cineastičnih zvokov, nobenih radikalnih vokalnih presežkov čarobnega Alisoninega glasu (saj se spomnite Utopie, mar ne?), samo še pop, pop, pop. Kar v tem primeru še zdaleč ni deklasirajoča oznaka. Alison in Will sta se na prvi pogled resda lotila dokaj tveganega radikalnega spreminjanja zvočne podobe, vendar se po nekaj poslušanjih pričujočega albuma kmalu izkaže, da je šele Black Cherry v celoti zaobjel fantazije Alisonine težavne in neotesane osebnosti, ki povzroča sive lase novinarjem in fotografom. Tudi zato se zdi, da Alison v provokatorskem interpretiranju s seksualnostjo in senzualnostjo nabitih besedil neznansko uživa. Njen vokal prehaja iz zapeljivo nizkih tonov in orgazmičnih vzklikov v hladna in čutno ukazujoča valovanja, ki poslušalca vabijo večinoma v njeno posteljo (Hairy Trees, Twist, Tiptoe, Deep Honey) ali pa na plažo (Crystalline Green, spet Deep Honey). Kajpak vse to niti slučajno ni tako klišejsko, kot se morebiti sliši (oziroma bere). Alison svoja poželenja ovija v zajetno dozo metafor, ki poslušalca silijo v vizualno premlevanje njenih moledovanj in zapeljevanj. K takšni lirični barvitosti spada kajpak tudi njena nova (tržna) podoba. Kičasto načičkana v kabarejske opravo spominja na nekakšno "wicked witch of the West" in s tem izrazito poudarja svojo "poredno" plat. Še več: z izpostavljanjem živali (na ovitku se fotografira s psi, v spotu za Train pa so to nagačene srnice oziroma srnjaki) se Alison posrečeno spogleduje tudi s sodomitičnimi perverznostmi, ki še dodatno podkrepijo njene verze tipa "put your dirty angel face between my legs and knicker lace". Prehudo? Sploh ne. Dandanes, ko smo res vajeni že vsega hudega (ali raje: cenenega), je kič a la Goldfrapp izjemna poživitev sedanje glasbene scene. Kajpak ne gre toliko za inovativnost kot za smelo prisvajanje vzorcev iz bogate glasbene dediščine. Nova podoba Goldfrapp namreč izhaja tako iz glamovsko usmerjenega obdobja v sedemdesetih kot tudi iz darkersko romantičnega obdobja elektra iz osemdesetih let. Poigravanje s seksualnimi identitetami, provociranje in premikanje mej dovoljenega Goldfrapp vzameta kot nekakšno življenjsko filozofijo tega albuma, ki je res nekakšna divja češnja v poplavi umetno vzgojenega okroglega, rdečega in hrustljavega sadja. Obenem se v glasbenem smislu Black Cherry še vedno močno navezuje na na pol preživele vzorce bristolskega trip hopa, ki pa v rokah Goldfrapp zaživi v živahni in optimistični luči. Sintetična zvočna podlaga pri Goldfrapp bolj kot na melanholični drami pridobi na življenjski sproščenosti in seksualni intenzivnosti, kar je za tovrstno britansko sceno gotovo osvobajajoč napredek v smeri, v katero bi moral otoški pop že zdavnaj zaviti.

Marta Pirnar