ALEŠ HADALIN, JOŽE ŠALEJ

Gee Baby

Vitrum 2002

Kakor velja, da moramo biti veseli vsake domače jazzovske plošče, ker so te pač zelo redke, tako še bolj velja, da smo lahko samo veseli vsake domače vokalne jazzovske plošče. Te so bile namreč tudi v globalnem okviru do pred nekaj leti prej izjema kot pravilo, toda zadnje čase se je vendarle precej spremenilo. Imamo vsaj dve pevki, ki dosegata za to zvrst glasbe povsem neverjetno naklado (Diana Krall in letošnja grammyjevka Norah Jones vsaj nekaj milijonov), pa še vrsto takih, ki bi to rade, pa zaradi različnih razlogov ne gre (Cassandra Wilson).

Nekoliko drugače je z moškimi. Čeprav se je v zadnjih letih pojavilo tudi nekaj novih imen, se zdi, da je trg zanje precej bolj omejen. Kakor da bi bil vokalni jazz omejen na ženske, a tudi te morajo poleg glasovnih pokazati še kakšne druge atribute.

Aleš Hadalin pa se je lotil prav najbolj zimzelenih vokalnih standardov. Na plošči Gee Baby jih je zbral deset in jih zapel ob zelo skopi spremljavi klavirja. Prav tukaj pa se navdušenje nad ploščo precej poleže. Hadalin ima namreč sicer zanimiv, zelo ekspresiven in samosvoj glas, da pritegne, in tudi njegova dikcija je dovolj dobra, zato pa ne morem biti zadovoljen z zelo predvidljivimi priredbami, ki so delo obeh glasbenikov, in s še bolj predvidljivo spremljavo pianista Šaleja. Res je, da ta nudi Hadalinu dovolj opore za vokalno izvedbo, toda na trenutke ga s preglasnimi akordi potiska v drugi plan, prav nikoli pa se ne oddalji od osnovne melodične linije skladbe. Morda je k temu pripomogel tudi preprost studio, v katerem je vse skupaj nastajalo, toda končni rezultat vendarle ne more navdušiti. Vse premalo je v dobro znanih skladbah drobnih in prefinjenih zvočnih oziroma glasovnih posebnosti, ki so nujno potrebne za to, da tako znane skladbe na plošči zares zaživijo. Ob obilici vrhunskih izvedb iz preteklosti je namreč prav samosvoja, notranje globoko doživeta interpretacija teh skladb ob ustrezni spremljavi edina možnost, da poslušalca zares pritegnejo.

Jure Potokar