Letnik: 2003 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: LukaZ

PAUL HUBWEBER / PAUL LOVENS / JOHN EDWARDS

PaPaJo

Emanem, 2002

Angleško-nemški trio, ki zganja zvočne norosti v sferi svobodno improvizirane godbe, sestavljen iz pozavne Paula Hubweberja, selektiranih tolkal in famozne pojoče žage Paula Lovensa ter debelih strun kontrabasa v primežu Johna Edwardsa, bi na prvo uho bržkone pristavili k dediščini možate, robate in srčne, kritične in svetovljanske ognjene impro šole iz Nemčije. Tiste, ki je podobno kot britanska izšla iz skupnega korena - free jazza, a se namesto iz bluesovske folkloristike napajala tudi v evropski klasiki in umetniških avantgardizmih. Kljub temu so, nasprotno kot Britanci, v muziciranju ves čas ohranili stik z afro-ameriško formo, čeprav je njihova godba njena kontrareakcija, ki je rezultirala avtonomno in značilno lastno zvočno estetiko, poimenovano tudi evropski jazz. Gre seveda za historično pomemben korak naprej, prehod od polja imitacije v polje inovacije, ki pa je tedaj botroval tudi dandanes rastočemu nazoru anti-amerikanizma. Seveda iz povsem drugih razlogov, da ne bo pomote. Ob neumornem sopihanju časa pa se ob pronicljivem drobnoslušanju nemških pionirjev, kot so Peter Brötzmann in ostali, vedno bolj na površju pojavljajo odsevi in odmevi temnopolte zvočne folkoristike. Morda smo ob plošči PaPaJo priča še eni kontrareakciji, ki se zrcali v ironičnosti naslova prve skupinske improvizacije Spout-Hole Blues' in zakoliči kot izjava, drža v zaključni No Reason To Play The Blues. V glasbi tria PaPaJo namreč ne boste zasledili nobenih bluesovskih shem, niti nastavkov svobodnjaškega jazza, niti zvočnega filigrantsva in drobljivosti »britanske šole«, prej le subtilno zlitje zadnjih dveh elementov. Slišali pa boste izjemen prikaz skupne govorice, zlitje zvokov osvobojenih jarma tradicije in podvržene le lastnim osebnim kriterijem in trenutni ekspresiji. Kot radi rečemo po koncertu, jo muziki izjemno režejo skupaj. PaPaJo so Paul Lovens, nemški veteran trdega udarca in izjemnega zvočnega razpona svojih izbranih tolkal, ki so sposobna tako klenega kot raztelešenega ritmaštva in izrednega zvočnega razpona in nians; idealen partner v zločinu je britanski kontrabasist, v zadnjem času največji garač na otoku, John Edwards s podobnimi odlikami na svojem glasbilu; največja neznanka v triu pa je pozavnist Paul Hubweber, sicer dejaven že od poznih sedemdesetih, ko je začel zbijati po loncih svoje mame. Mozoljasto kuhinjsko ropotalo se je kmalu prelevilo v tolkalca, ki pa se je prej preizkušal tudi kot raznolik strunar na citrah, kontrabasu in kitari. Morda je prav ta mladostna radoznalost oblikovala njegovo bogato in inovativno govorico na pozavni, ki v njegovem prijemu močno odstopa od ustaljenega repertoarja tega glasbila. Poleg udinjanja v številnih jazzovskih in parajazzovskih zasedbah, ad hoc impro partnerstvih in eksperimentalnih združbah pa je med drugim impozantno prevedel Bachove suite za violončelo v suite za pozavno. Čeprav gre za izjemnega naslednika nemške šole svobodnjaških pozavnistov, denimo bratov Bauer ali Alberta Mangelsdorffa, pa njegovo relativno mednarodno anonimnost lahko pripišemo le dejstvu, da je pretežno delujoč na domačih tleh in v okrilju kölnske založbe NurNichtNur, osredotočene na eksperimentalno zvočno produkcijo značaja zvočnih pokrajin, hrupa in podobnih derivatov tudi v relaciji z improvizacijo. Zvočni spekter plošče PaPaJo se nahaja ravno v dveh ekstremih, hrupu in uglašenih niansah, izjemnem plasiranju in spajanju osebnih govoric v skupinsko entiteto, v celoti zavezano zvočnemu toku, ki ne dopušča sleherne hierarhije, do katere tako zlahka prihaja v svobodni improvizaciji. Zvočni tok je tako kljub svoji kompleksnosti in ob številnih nenadnih preobratih presenetljivo enoten in celovit. V sozvočju, ki ne temelji na oprijemljivih osnovah, je to redka prvina, lastna predvsem izjemni intuiciji glasbenika, procesom podrejanja, odrekanja in nesebičnosti ter seveda izjemni sposobnosti poslušanja in reakcije. Priznani glasbenik, pisec in teoretik Peter Niklas Wilson, avtor spremnega besedišča k plošči, ob problemu kritičnega vrednotenja svobodno improvizirane glasbe vzpostavi tri kategorije: prilagodljivost glasbenikov, področje delovanja oziroma obseg njihovih zvočnih govoric in časovno usklajevanje. Vsem trem kriterijem pričujoča godba utreza v največji meri. Skupinska igra je izjemna v tem, kako glasovi gradijo lok improvizacije skupaj, barvajo, si sledijo, se dopolnjujejo in hkrati dopuščajo prevlado takrat, ko do nje pride po povsem spontani poti. S tem povsem odvržejo koketiranje z jazzom, saj bi tam format prisotnega tria potekal po naslednjem načelu: pozavna vodilni glas, bobni in kontrabas pa mazača, ritmaša v ozadju z občasno pravico do solističnih eskapad. Obseg zvočnih govoric vseh treh glasbenikov je izjemen. Potencira klišeje, motive, ko so ti potrebni, ves čas raziskuje, se prilagaja, krši in ponovno krpa in je ves čas v procesu ponovnega vzpostavljanja, izmišljanja in izumljanja svojega bazičnega vokabularja. Kar ne pomeni, da ves čas nekaj na novo izumljajo, saj glasbo tria PaPaJo zlahka približamo starejši frakciji Iskra 1903, pač pa se »izumljajo« v kontekstu svobodne igre. Ob poslušanju vseh treh glasbenikov in njihovih glasbil z užitkom ugotavljamo, kako globoko so se potopili in raziskali zvočni potencial svojega glasbenega inštrumenta. Časovna usklajenost je morda kategorija, ki vnaša malce zmede med zaprisežnike improvizaciji. A tu Peter Niklas Wilson ne govori o nekem metrumu v glasbi, pač pa preprosto o sposobnosti igrati pravo stvar v pravem trenutku. Ob tem mu seveda lahko očitamo, da gre za povsem subjektiven kriterij v primerjavi s prvima dvema, saj tovrstne sodbe spadajo tako v domeno izvajalca kot poslušalca, in te se velikokrat povsem razlikujejo. Kljub vsemu pa lahko ob PaPaJo slišimo predvsem hitre reakcije ob pravem trenutku ter neizmerno potrpežljivost v razvijanju dinamike in plemenitenju nastajajoče zvočne gmote. Delni razlog za tako vehementno sozvočje verjetno najdemo tudi v dejstvu, da so posnetki s plošče PaPaJo nastali v živo na koncertu v Bremnu ob zaključku njihove zadnje turneje l. 2002. Ob spoznavanju svojih glasbenih osebnosti so glasbeniki očitno razvili izjemen skupinski jezik, ki so ga predstavljali tudi na turneji v maju, ko smo jih lahko slišali v Zagrebu. (www.emanemdisc.com)

LukaZ