SAM MANGWANA

Cantos de esperanca

Next Music/Sono, 2003

Tega, danes že skoraj šestdesetletnika v kar se da dobri osebni in glasbeni kondiciji, rojenega leta 1945 v Kinšasi angolskim staršem, vsi resni viri štejejo med ključne osebnosti kongovske rumbe in afriške popularne godbe nasploh. Bil je in s svojim aktualnim delom tudi ostaja eden njenih osrednjih pevcev in inovatorjev. Poleg prepoznavnega glasu ga prav inovativnost v pristopu k njeni osnovni shemi postavlja pred njene številne, sicer vrhunske izvajalce in mu je v njegovem zrelem obdobju prinesla ne le izrazno širino, pač pa skupaj z njo tudi široko, panafriško in pozneje transkontinentalno popularnost. K temu je zagotovo prispevala njegova ustvarjalna odprtost do drugih glasbenih praks in okolij. Še posebej so ga privlačile tiste s Karibov in iz Latinske Amerike, cenil in upošteval pa je tudi druge stileme afriškega etnopopa, kar je še posebej prišlo do izraza v obdobju njegovih African All Stars. Vodil jih je nekje med letoma 1975 in 1985 iz baze v Abidžanu, potem ko se je umaknil iz zanj tedaj neprijaznega domačega okolja. V tej zasedbi so igrali tudi glasbeniki iz drugih predelov Afrike, Mangwana pa je gojil kulturno in idejno panafriški pristop ter z njo odmevno obredel praktično celoten kontinent. Še bolj pa je ta razsežnost, ki je zanimiva prav ob tokratnem predstavljanju njegovega zadnjega albuma, prišla do izraza po tem obdobju ob njegovih posameznih projektih. Takšen je bil npr. Canta Mozambique iz leta 1984, ki nekako zaključuje »abidžansko« obdobje, najbolj odmevno pa se je vrnil k takemu pristopu leta 1998 z albumom Galo Negro. Na tem glasbeno izjemno bogatem, pretežno akustičnem albumu je zlil svojo patinirano izkušnjo kongovske rumbe s kubanskimi in drugimi latinoameriškimi viri, pri čemer pa so mu pomagali samo afriški glasbeniki (ter seveda nekaj francoskih studijskih najemnikov). Ob panafriško mešanem spremljevalnem zborčku in nekaterih manj znanih zahodnoafriških glasbenikih sta tako ob njegovem kongovskem sopotniku Papa Noelu stala tudi nam dobro poznana malgaška mojstra Justin Vali in Regis Gizavo.

Z nadaljevanjem tega projekta imamo v resnici opraviti tudi na albumu Cantos de esperanca. Najprej seveda predvsem po pristopu: tudi to je predvsem akustičen izdelek, kjer so v ospredju akustične kitare in seveda Samov očarljivi glas. V glasbenem izrazu pa se je tokrat še bolj naslonil na kubanski son in sorodne žanre ter celo repertoarno posegel v njihovo zakladnico. Tako med desetimi na album uvrščenimi skladbami slišimo povsem kubanske pesmice, seveda pa na drugi strani tudi zadostno količino klasične kongovske rumbe, da je kritična masa dveh poglavitnih vplivov uravnotežena in da se s tem ustvarjajo presežki, ki so povsem njegovo avtorsko delo.

Album Cantos de esperanca je izšel v letošnjem marcu pri meni manj poznani francoski založbi Next Music ob sodelovanju Sonodisc. In kot legitimen nadaljevalec projekta Galo Negro je vsekakor vreden polne pozornosti.

Zoran Pistotnik