DAVID MURRAY and THE GWO-KA MASTERS

Yonn-de

Justin Time Records, 2002

Kar naravnost: to je morda eden najboljših multikulturnih projektov Davida Murrayja, tudi nam dobro znanega in že večkrat na tukajšnjih koncertnih odrih slišanega afroameriškega pihalca, skladatelja, vodje številnih lastnih zasedb - in še marsikaj drugega. Enega zadnjih pravim zato, ker je Murrayjeva diskografija po bolj sušnem, a nikoli povsem presahlem obdobju v zadnjih letih naravnost eksplodirala - in to v obeh njegovih osnovnih kreativnih smereh: v tisti, ki ostaja prepoznavno v vodah sodobnega jazza, in v tisti, kjer skozi posebej zaokrožene in praviloma le na albumih dostopne projekte raziskuje povezave med jazzom in glasbenimi praksami iz drugih kulturnih izročil. Zato je včasih težko ažurno preštevati vse njegove izdaje.

Ta seveda spada v drugi segment njegovih prizadevanj in znotraj njega predstavlja po moji presoji enega njegovih uspešnejših projektov. Teh v njegovi dobrih 30 let trajajoči glasbeni karieri ni bilo malo. Spomnimo se že predstavljenih projektov s senegalskimi, kubanskimi, tudi že karibskimi glasbeniki. A tale, pri katerem je združil ugledne newyorške jazzovske mojstre ter morda v svojem okolju še uglednejše pevce in tolkalce z otoka Guadeloupe (izg. guad'lup), ponuja morda najbolj intenzivno zlitje dveh glasbenih praks iz dveh danes povsem ločenih okolij, ki pa se združujeta v zdaj že krepko odmaknjeni davnini na Črnem kontinentu. Jasno je, da so skupne korenine tega početja v Afriki; pri mojstrih gwo-ka bobnanja in petja ne ravno preveč skrite, pri s poudarjeno bluesovsko noto podloženi jazzovski igri newyorških mojstrov seveda mnogo bolj sublimirane, a skozi rekonstrukcije vedno prepoznane.

Med vsemi podobnimi karibskimi in južnoameriškimi glasbenimi izročili morda prav guadelupski gwo-ka gradi svoje historične reference v glasbenem pa tudi vsebinskem smislu najbolj neposredno na izkušnji nasilne iztrganosti pripadnikov afriških ljudstev iz njihovega matičnega družbenega in kulturnega okolja v času trgovine s sužnji; prav tako pa jih najbolj neposredno vpenja v aktualen tamkajšnji družbeno- politični prostor, ne nazadnje z angažiranimi političnimi opredelitvami v petih besedilih. Ker je vseh osem skladb na tem albumu avtorsko delo sodelujočega vodilnega guadelupskega pevca te zvrsti Guyja Konketa in je prispevek Newyorčanov predvsem v njihovi jazzovski nadgradnji, je opisana razsežnost v skupnem početju še toliko bolj v ospredju. Rezultat takšnega pristopa je izjemno kompaktno zlitje obeh prvin v zvočni tok, ki od začetka do konca svojega več kot 70 minutnega trajanja po intenzivnosti in hkrati hipnotični čarobnosti ne popusti niti za trenutek. Poleg te glasbene kvalitete pa seveda ponuja tudi posebej prijazno informacijo o tej guadelupski tradicionalni glasbeni praksi, saj se z njo do sedaj nismo prav pogosto srečevali.

Gwo-ka bobni so neke vrste potomci afriških "govorečih" bobnov, ki se po tem kontinentu pojavljajo pod različnimi imeni. Kot spominki belih in rjavih osvajalcev so bili raznešeni po svetu, in tako so jih s časoma v okoljih, kamor so bili preseljeni, spet posvojili potomci njihovih izvornih lastnikov ter po njihovi meri pričeli izdelovati nove in nove. Na albumu Yonn-de Davida Murrayja in gwo-ka mojstrov sodelujejo trije guadelupski glasbeniki: že omenjeni pevec in avtor vseh skladb na njem Guy Konket ter dva bobnarja, ki pa tudi pojeta. Pomembnejši med njima naj bi bil Klod Kiavue, ime drugega pa je Francois Ladrezeou. Murray, ki igra tenorski saksofon in basovski klarinet, je tokrat k sodelovanju povabil trobentača Hugha Ragina, trombonista Craiga Harrisa, basista Santija DeBriana in bobnarja Pheroana AkLaffa. Snemanje je bilo v dveh delih v studiu v New Yorku januarja in februarja 2000. Po nadaljnjih obdelavah pa je album izšel v lanskem letu pri kanadsko-quebeški založbi Justin Time Records. In nastal je album, ki je vreden posebne pozornosti.

Zoran Pistotnik