Letnik: 2003 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: LukaZ

THE NO NECK BLUES BAND

Intonomancy

Sound @ One, 2003

Ja, spomnim se dni, ko smo zanosno in kleno prepričani v sveto resnico prikimavali krilatici »da so prekleti hipiji uničili musko!« Bržkone ta sveta resnica še vedno pretežno drži, a kaj, ko so se v dandanes osovraženi Ameriki, in prav je tako, pojavili bendi, ki obujajo komune, malodane sanjajo o kibucih, in skupinsko improvizirajo godbo kozmičnih razsežnosti in opojnih, omamnih učinkov. Ta s kibuci se sliši še kar posrečeno, če vemo, da so bili svojedni izkoriščeni tudi kot jedro zametkov sodobnega terorizma, iz katerega se je rodilo nujno zlo arabskega konca - Izrael. Danes vemo, kdo je tisti en sam terorist in kdo vlada; tisti, ki obvladuje medije. Mediji svinjajo in ni ga bolj zasvinjanega medijskega prostora, kot je industrija zabave, v katero tlačimo tudi muziko, pa najsi velja še za tako visoko in resno, kot se denimo nosi in slepi t.i. klasika. »PR« je car, promocija agresivna in manipulativna kot najbolj svinjska politika, pisuni, struja, ki naj bi vsaj navidezno iz zunanje pozicije podajala relevantne vrednostne sodbe, pa je padla pod vpliv ovčereje in postala slepa ovca. Če se malce ozreš in postaneš, boš ta sindrom hitro odkril v naših krajih, v toliko večjih in infrastrukturno bolj razvitih krajih pa so razsežnosti toliko večje. Velike založbe uničujejo male, nadzorujejo distribucijo godbe in pritiskajo na tiste redke neodvisne osamelce. V tem dreku pa raste tudi kakšna bilka, ki je sicer redke sorte, a z dovolj globokimi koreninami, da se drži in plete podtalno mrežo, hkrati pa je dovolj grda, odvratna in trnova, kar prevajamo z za tržno, ušesu prijazno ovčerejo nezanimiva, da jo reže drzno in kreativno. Za primer preveri sceno svobodno improviziranih godb, nojzerje, diy punk in hc pa še kaj. Scene so majhne, a preraščajo zaplankanost in se podajajo v globalno mrežo, ki se resda v funkcioniranju ne loči dosti od mainstreama, a pomebne razlike so vedno v niansah. In ko človek navdušeno sluti avtonomno področje, kjer lahko diha, izve, da se še v večjem podtalju skrivajo ljudje/umetniki/ aktivisti, ki se poserjejo na nianse in jo raje uberejo po svoje, v popolnem nasprotju s sodobno tržno logiko vsakdana, in procesi, ki vladajo v glasbenem poslu. Tako delujejo kot teroristi, opozicija, in kot taki si seveda hitro prislužijo kultni status, ki ga pogojuje vsa misterioznost, zbrana okoli njih. Evo, pa smo pri No Neck Blues Band-u (v nadaljevanju NNCK), raztezajoči se komuni anonimnih kreativcev iz New Yorka, s hrbtom obrnjenih proti glasbenim mehanizmom, z ušesi pa na lovu za zvočno sintezo transcendenčnih razsežnosti. Ta se poglablja z novo ploščo Intonomancy, izdano, kot večina, pri njihovi lastni »podn« založbi Sound At One, ki šteje že častitljivih 64 zvočnih kosov, od kaset, plošč, do cedejev v nesramno malih edicijah, nenormalnih ovitkov, nemogočih naslovov in izredno izmuzljivih distribucijskim mrežam. Večina plošč dokumentira njihove kozmološke žive nastope, ki se redko odvijajo v klubih oziroma na krajih, kjer se ustaljeno prezentira godba. Druščina jo raje nenapovedano ureže na strehah, v kleteh, pri »frendih«, vsepovsod, le da se izognejo klišejskosti. Glede njihove strategije si upam trditi, navkljub temu, da so »hipuzli«, da gre za prvovrsten punk bend, ki zadošča za miljon instant irokez in popitih litrov ministra Gregorja. Fascinantno je že samo dejstvo, da jim v svetu voajerstva uspeva konceptualno ohranjati anonimnost in nastopati striktno kot kolektiv, kar daje tudi njihovi godbi izreden karakter tekoče skupinske improvizacije in skupinski jezik. Pri tem je treba omeniti, da ne gre za koncept svobodnega improviziranja, pač pa za spontano zlivanje konkretnih glasbenih vsebin in tradicij, tako urbanih kot ruralnih. V glasbi NNCK slišimo njujorško minimalistično zapohano vejo, kozmično tradicijo americane in hilbilija, skratka scefrani folk, svetovne godbe, free jazz, zeljarsko elektroniko, zvočno poezijo, rock in še bi lahko našteval. Če je v živo njihova godba eno samo zlitje omenjenih vsebin v robato energijsko bombo, ki zadene kot ta boljši lizerkov bonbon, pa sta zadnja dva studijska izdelka (pred Intonomancy še Sticks and Stones May Break My Bones But Names Will Never Hurt Me; Revenant, 2001) poglobljena v intimnost. S tem sta veliko bolj uglajena, zvočno kristalna, umirjena in na ta način kontemplativna. Intonomancy je v ponos ameriškemu ikonoklastu, filozofu in godbeniku Henryju Flyntu, v zanosu rečeno: je orkestracija njegove godbe, ki je raziskovala potencial dronea, poltonalnosti, mikro intervalov, pačila folk tradicijo rodne grude in se ozirala k Indiji. Z željo, da vas tok nove mojstrovine njujorških obskurnežev čimbolj posrka, plošče ne bomo cefrali. Izdam vam le še toliko, da boste poslušali bogat kalejdoskop glasbil, od eksotočnih tolkal v izrojeni melanholični ritmiki, krike številnih pihal in piščali, omamnost melodike, rezke violinske linije, začetniške kitarske prijeme in poceni elkektronske ekscese, vse skupaj zmešano v skupinsko improvizirano igro, ki se nagiba k transžanrskosti, antiartu in performansu. Z NNCK in ploščo Intonomancy boste prdeli razsvetljeni »OM« njujorškega vonja izpuhov in nade v boljši jutri, kaj lahko pa boste na asfaltu zagazili v drek s podeželja, kjer vladajo kmetavzi, »rednecki«, kakršen je trenutno na oblasti v Ameriki. NNCK poleg Jackie O Mutherfucker, Califone in druge uvrščajo drugam v tisto novo, čudno Ameriko...

LukaZ