STEREOLAB

ABC Music

Strange Fruit, 2002

THE HIGH LLAMAS

Retrospective, Rarities and Instrumentals

V2 Music, 2003

LAIKA

Lost In Space

Too Pure, 2003

Lahko bi bil skupen dogovor, saj so tri londonske skupine skoraj istočasno objavile svoje pregledne zbirke na dvojnih zgoščenkah. Obenem so nekateri člani istih medsebojno že sodelovali, druži pa jih tudi staž, deset nadvse plodnih let.

Stereolabom ne moremo oporekati ustvarjalnosti, če že niso stregli z rednimi albumi, so vmes posejali brezštevilne singlice. Ker so bile te običajno omejene naklade in torej širše težje dostopne, so te posnetke dobrohotno strnili v seriji Switched On, še vedno pa jim manjka kompilacija tipa 'najboljše'. Tudi ABC Music to ni, kajti prinaša posnetke devetih radijskih sessionov, narejenih na BBC-ju. Na neki način tovrstna zbirka nadomešča 'pravo' pregledno zbirko, saj nas retrospektivno pelje od njihovih začetkov v letu 1991 do pesmi, kasneje posnetih za album Sound-Dust. Vendarle pesmi, posnete v radijskem studiu, kažejo precej drugačno plat Stereolabov, kakor jo poznamo s plošč. Bližje so njihovemu koncertnemu zvoku (in po drugi strani nadomeščajo tudi koncertni album, ki ga prav tako še niso objavili), večinoma se opirajo na osnovno zasedbo štirih ali petih članov, medtem ko jim (vsaj na kasnejših) ploščah pomaga mala armada gostov.Vendar, Stereolab so tu razgaljeni, kažejo na svoj izredno ozko usmerjeni izraz, ki le redko izskoči iz motoričnega ritma po zgledu nemškega dua Neu! in vokalnih harmonij Beach Boys. Zato pride še bolj do izraza francosko naglašeno petje Laetitije Sadier in fascinantno je, kako ji uspe iz podobnih melodij vsakič iztisniti potrebno pop svežino.

Princip slikanja vedno istega motiva bi še bolj pristajal kvartetu The High Llamas. Še ko bi primerjali naj-bi-bile uspešnice, zbrane na prvem disku te dvojne plošče, z ostanki oz. bonusi na ameriških in japonskih izdajah CD-albumov na drugem, bi komaj zaznali razliko (sicer pa, komu je lahko tudi celoten tehno 'vse isto', ali katerakoli druga glasbena zvrst, ki jo zaznava zgolj površinsko ali ga celo odbija). Le kdo bi potem želel posedovati vse njihove albume, če na njih ponujajo le komaj zaznavne različice iste koktajl mešanice? Zagotovo glasba The High Llamas ni za vsako priložnost, nepozornega poslušalca hitro zaziblje v spanec, kdor pa bi bolj prisluhnil, bi lahko ugotovil, da je njihov splet retro pop vokalnih harmonij, instrumentalizacije, priučene z zgodnjih plošč Vana Dykea Parksa, in tolkalskih vaj narejen z veliko truda in okusa. Le petje Seana O'hagana je brez notranje strasti, skoraj anemičen je, zadosti le formalnim zahtevam pop pesmi. Morda ravno zato tudi njegovi orkestralni aranžmaji ne zaživijo, so v skladju s siceršnjim razpoloženjem pesmi, medtem ko se Seanovo orkestralno delo pokaže v precej drugačni, predvsem svetlejši luči na ploščah Stereolabov.

Kakorkoli, retrospektivna zbirka bi morala zadovoljiti vsakogar, ki jim je vsaj na daleč všeč to, kar The High Llamas počnejo (resda zaradi licenčnih zapor manjka izbor z njihovega zadnjega albuma Buzzle Bee, izdanega pri neodvisni založbi Drag City), čeprav se istočasno sprašujem, zakaj je pritaknjena plošča raritet, ki bo zadovoljila le tiste ljubitelje, ki že imajo vse njihove redne albume (in posledično vse pesmi s prvega 'retrospektivnega' diska)?

Prav isto vprašanje bi lahko zastavil še skupini Laika. Zbirka, njihovemu imenu in glasbi nadvse primerno naslovljena Lost In Space, je namreč podobno zastavljena. Na prvem disku izbor najboljšega s treh rednih albumov skupine, na drugem radijski sessioni, remiksi, koncertni posnetki in ena povsem sveža pesem, ki naj 'ne bi napovedovala prihodnje usmeritve skupine', kakor trdi Margaret Fiedler v spremnem besedilu plošče. Ker pa že prejšnji posnetki skupine v desetih letih niso utrpeli bistvenih sprememb, se teh ni nadejati niti v prihodnje. Pravzaprav si jih težko predstavljam, Laika so namreč v samem začetku postavili okvir, znotraj katerega se lahko znajde marsikaj, pa še vedno zveni povsem njihovo. Osnova pesmi je vedno sofisticiran, a tekoč, usmerjen ritmični tok, v katerega zlivajo številne zvočne domislice. Le trenutno katera prevlada in hitro izgine kakor zvezdni utrinek na nebu. Še petje, ali bolje, napol recitacija Margaret Fiedler je vedno pritajena, povsem stopljena z ostalimi prispevki. Mežika kakor neka oddaljena zvezda, izgubljena tam daleč v vesolju.

Janez Golič