Letnik: 2003 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Jure Potokar

JOHN SURMAN

Free And Equal

ECM/Intek, 2003)

John Surman je eden najboljših angleških pihalcev zadnjih desetletij in glasbenik, ki je v svoji karieri nastopal v zelo različnih kontekstih, v šestdesetih letih je nekaj časa celo kazalo, da bo zastavil uspešno rockovsko kariero. To se sicer vseeno ni zgodilo in najbrž je tako kar prav. Njegov glasbeni prispevek k jazzu oziroma tistemu, kar je postalo znano kot nekakšna evropeizirana različica jazza, kakršno že dobra tri desetletja zastopa založba ECM, je preveč bogat in pomemben, čeprav se zdi, da kljub dolgemu snemanju za to založbo in nesporni kvaliteti njegovih plošč vseskozi ostaja nekoliko v ozadju.

Njegova najnovejša plošča nosi pomenljiv naslov, navdahnila pa jo je splošna deklaracija človekovih pravic, ki jo je leta 1948 sprejela generalna skupščina Združenih narodov. Gre za devetstavčno delo, ki ga poleg Surmana na sopran- in baritonsaksofonu ter basklarinetu izvaja še Jack DeJohnette na bobnih in klavirju ob spremljavi desetčlanske trobilske zasedbe London Brass. Kakor pove že zasedba, gre za značilno delo na stiku jazza in resne glasbe, ki pa preseneča in navdušuje zaradi domiselnosti in nenavadne zvočnosti, ki jo omogoča zasedba. Vsi parti za trobilce so bili seveda napisani, toda kakor pravi Surman, mu je bilo jasno, da bosta z Jackom v bistvu improvizirala. In prav ta napetost med 'znanim' in 'predvidljivim' na eni ter neznanim in iščočim na drugi strani daje glasbi vznemirljivost, napetost in veličino. To je Surman najbrž odkril tudi v deklaraciji, ki je veličastna in plemenita zamisel, žal pa večinoma ostaja samo na papirju. Morda je prav v tem kontekstu improviziranje DeJohnetta in Surmana na znani osnovi (z nekaj izjemnimi intervencijami Richarda Bissilla na rogu in izvrstnim igranjem trobentača Johna Barclaya) še toliko pomenljivejše. Free and Equal je izjemno glasbeno delo brez grandioznih zvočnih učinkov, a kljub temu na svoji meditativni ravni od začetka do konca plošče navdušuje z bogato zvočnostjo, pa tudi s svojimi filozofskimi razsežnostmi. Čas bi že bil, da bi tega izjemnega glasbenika slišali tudi pri nas.

Jure Potokar