TINDERSTICKS

Waiting For The Moon

Beggars Banquet, 2003

Na začetku dobra novica, Tindersticks se niso bistveno spremenili (kdo od ljubiteljev sploh želi, da bi se?). Obenem bi bilo nepravično pričakovati, da bodo po dobrih desetih letih delovanja ponovili začetni zagon. 'Krivi' so si sami, zakaj pa so nas s prvimi albumi razvadili? Sedaj jim ne ostane drugega, kakor da se nekdanji ravni poskušajo vsaj približati. S šestim rednim albumom so blizu, ali vsaj dokazujejo, da so zanesljiva znamka. Slabe plošče nam preprosto ne morejo več ponuditi.

Njihova veličina se kaže v podrobnostih. Stuart Staples potrebuje le en stih in z njim omaje določeno razmerje med umetnikom in poslušalcem oz. njuno medsebojno 'zaupanje' v avtentičnost umetnikovega početja. K temu pripomore še njegov smrtno resni bariton, ki za povrh zadoni kot iz najglobljega vodnjaka, in se vseskozi sprehaja med resnično osebno tragedijo in zaigrano dramatičnostjo. Da je ta relacija ena osrednjih točk zanimanj cele skupine, tokrat priča prevzeto besedilo dramske igre britanske pisateljice Sarah Kane, 4.48 Psychosis. Pri Sarah depresije niso bile plod zanimanja od 'zunaj', saj je leta 1999 dejansko naredila samomor.

Tu je Stuart 'doma' in Tindersticks z njim. Pod njihovo nadvse elegantno glasbo se skriva nemirni duh, še vedno iščejo tisti 'razlog', tisto 'luno', ki bi jim zasijala v najtemnejši noči. Tokrat so se še mala in preprosta zadovoljstva umaknila globoko introvertiranim temam, po dveh s črnskim soulom in funkom obarvanih albumih, se skupina vrača k tistemu, kar najbolje zna. Prednjačijo orkestralni aranžmaji filmskih razsežnosti pod taktirko violinista Dickona Hinchliffa. In če se je Dickon na prejšnjem albumu še sramežljivo, le v duetu, spustil v področje, ki ga je razpoznavno obvladoval Stuart, se na Waiting For The Moon pojavlja kot samostojen pevec v treh pesmih, v dveh pa pomaga s spremljevalnimi vokali. Kljub višjemu glasu Dickon po dramatičnosti že dohaja Stuarta, tako je sedaj skupini lažje, saj se lahko zanese na dva avtorja besedil in pevca.

Da se slogovno in vsebinsko vračajo v izhodišča ali natančneje k svojemu monumentalnemu drugemu, nenaslovljenemu albumu, priča še en duet, tokrat Stuart zapoje s pevkoLhaso De Selo, in podobno kot Travelling Light z drugega albuma tudi Sometimes It Hurts zveni skoraj lahkotno, v primeri s celoto albuma Waiting For The Moon.

Večina pesmi na albumu bi si zaslužila oceno 'solidno', k sreči pa Tindersticks na vsakem albumu ponudijo še nekaj več. Tokrat je to My Oblivion, pesem, ki se ravna po dramaturgiji starih Tindersticks klasik No More Affairs ali Tiny Tears in sodi v vrh njihovega opusa. In me še enkrat približa prepričanju, da je v njih več fatalizma kot zaigrane drame.

Janez Golič