YO LA TENGO

Summer Sun

Matador, 2003

Nekaterim ne morem zameriti predvidljivosti. Že zato, ker so Yo La Tengo ena najbolj poštenih, iskrenih in prijetnih skupin, kar jih deluje v neodvisnih okvirih. Prav nič prepotentnega, vsiljenega, prilagojenega, visokoletečega ni v tem, kar počnejo. In zato si drznem uporabiti termine, ki so v rockovskem žargonu že davno tega preživeli!

Yo La Tengo so zrasli ob rockovski glasbi, so izvrstni poznavalci njene preteklosti in sedanjosti. Tudi njihovi prvi albumi pričajo o rockovski 'vzgoji', a postopno, od plošče do plošče, so se razvijali v nekaj bolj subtilnega, umirjenega, zadržanega… Kitare so zamenjali za klaviature, bobnarske palice za metlice, krik je zamenjal nežen šepet. Nerad to povezujem z leti, a zagotovo so Yo La Tengo 'odrasli', pri štiridesetih se težko pretvarjajo, da so razposajeni dvajsetletniki.

Summer Sun bi lahko bil celo neke vrste konceptualni album. Uvede ga Beach Party Tonight, ki pa je daleč od ozvočenega norega žura ob morski obali. Prej priprava na intimno zakusko z izbranimi jedili in pijačo ob glasbi za odraslo 'indie' občinstvo. In točno tako Yo La Tengo tudi organizirajo promocijski, sedaj že tradicionalen dogodek ob izidu nove plošče.

Album se utiri z naslednjo pesmijo Little Eyes in napoveduje, da bomo slišali nadaljevanje prejšnjega rednega albuma And Then Nothing Turned Itself Inside-Out. In če je tempo plošče skozi vse pesmi praktično enak, dosegajo Yo La Tengo potrebno raznolikost z izmenjavo glavnih vlog pri petju; tokrat se je v tem poskusil še basist James McNew, kar sicer prakticira na 'svojih' ploščah pod imenom Dumb. No, glavna vokalista še vedno ostajata zakonski par Georgia Hubley in Ira Kaplan in kar vidim ju, kako si med petjem izmenjujeta zaljubljene poglede.

Občutka, da so Yo La Tengo ploščo pripravljali v vročih poletnih dneh in jo namenili točno takim večerom, ne more spremeniti niti desetminutna jazzovsko navdahnjena oda Let's Be Still, kvečjemu še enkrat 'namigne', da naj se sprostimo na ležalniku in brezskrbno srkamo osvežilni koktajl. Še sklepna priredba Take Care Alexa Chiltona se poda namenu, služi kot naročeno slovo že v poznih nočnih urah.

Morda iz občutka 'krivde', morda zares iz želje po 'rockanju', napovedujejo Yo La Tengo za naslednjo ploščo temeljito spremembo sloga oziroma vrnitev h kitarskemu zvoku in kratkim, konciznim pesmim. Le da jih ni z zamudo oplazila t.i. 'nova rockovska revolucija'? Ali pa želijo le pokazati, da jim pripada kos pogače, ki so jo pomagali zamesiti pred dobrimi desetimi leti.

Janez Golič